(OLIMPIJSKI DNEVNIK) Popolna jajčka

Nikoli si nisem mislil, da je takšna umetnost skuhati mehko kuhano jajce. Saj veste kakšno, da je beljak fino trd, rumenjak pa tekoč. Popolno. Od nekdaj sem imel občutek, da ni enostavno, ne spomnim pa se, da bi sploh kdaj poskusil. V Parizu sem si ob ponudbi pri zajtrku, ki je že 14. dan identična, rekel, zakaj pa ne. Že od tretjega jutra naprej eksperimentiram. Na steni je recept, šest minut mehko kuhana, devet trdo, zraven je cel pladenj s proteinskimi bombicami in kuhalnik. Priprava je enostavna: jajce potopiš, na telefon nastaviš timer in počakaš, da zapiska. Nič lažjega.

V prvem poskusu mi skoraj uspe. Začetniška sreča? Kaj pa drugega. Rob rumenjaka sicer ni povsem tekoč, ni še za masterchefa, ampak ni daleč, to je dejansko mehko kuhano jajce. Samo malo še izpilim in bo. Drugo jutro nastavim pol minute manj, toda rezultat je bil daleč od želenega, jajce je bilo povsem tekoče. Samo pocedilo se je skozi lupino, ko sem prvič udaril po vrhu. Hm, mogoče pa ne bo tako enostavno. In res ni bilo, vsak dan je jajček presenečenja, "kinder surprise", le brez čokolade. Enkrat trdo kuhano, drugič premalo, še nikoli povsem prav. Najbrž ker nikoli ni voda iste temperature, ne zavre vedno, ker jo dolivajo iz pipe in pač traja. Moja potrpežljivost pa ni neskončna.

Kot ni neskončno moje navdušenje nad hrano v kulinarični metropoli. Mislil sem, da bo boljše, dosti boljše. Najboljše je v Slovenski hiši, ki je ob dogodkih znana po kulinariki. Še naši olimpijci kdaj vanjo zavijejo na kosilo, pa je v olimpijski vasi menda vsega v izobilju. Upal sem, da bo Pariz vsaj kot Soči ali Tokio, da bo poskrbljeno za obroke. Saj ne, da bi nas morali "pedenati" od spredaj in od zadaj, ampak tam si imel menzo in si si lahko privoščil dokaj normalen obrok. Zrezek s prilogo in solato, juho mogoče, pač nekaj, čemur mi rečemo kosilo. 

V Franciji imajo restavracije za novinarje, vendar samo po imenu. Mislil sem, da je v Marseillu slabo, ko si za 14 evrov za glavno jed izbiral med sendvičem in solato, zraven so bili še jogurt, jabolko in kozarec kokakole. V Parizu še tega ni, o pravi hrani pa itak ne duha ne sluha. Imajo samo sendvič s šunko in ementalcem za devet evrov, enajst, če gre za topli sendvič, čips, sladke kokice, "brownije", sladoled magnum in še par takšnih ...  Kaj nam torej preostane? Najprej upamo, da bo jajčka, četudi ni bila popolna, vzdržala čim dlje. Potem pa lahko iščemo restavracije, čeprav se še - z izjemo torka, ko smo v Bello Italio zavili na pico - ni zgodilo, da bi imel čez dan čas, da bi si ob tekanju čez celo mesto lahko privoščil daljši postanek. Prevelika gneča je, čakaš že na prosto mesto, kaj šele na hrano. In se pač prehranjujemo kot na izletih, iz nahrbtnika, ter upamo, da se bo čim prej končalo in spakiramo domov. Smo že pri prstih ene roke, samo še štiri dni.