(PORTRET TEDNA) Tim Gajser, haloška korenina, ki sega med zvezde

Ni se zgodilo ne prvič ne drugič letos, da mu je zatajila tehnika. A ko se je v sredo brez delujoče sklopke pripeljal do četrtega naslova svetovnega prvaka, tretjega v motokrosističnem elitnem razredu MXGP, je bilo Hondino moštvo prvo, ki se mu je zahvalil. Ker se dobro zaveda, kdo ga že sedem let neomajno podpira.

Skoraj celo sezono dirka pred praznimi tribunami. Pa so navijači kot drugi prejeli zahvalo. Ker ve, da bi se jih v normalnih razmerah sredi Italije zbralo več sto, da bi plapolale slovenske zastave in da bi se vsi skupaj družno dušili v rumeni megli dimnih bomb.

Tim Gajser je neukrotljiva zver na dveh kolesih, a skromna duša. Trdoborska, kot smo od haloških asov vajeni. Medtem ko mu svet leži pod nogami in ko lahko izbira - Evropa ali Amerika, to vprašanje mu ves čas kljuva podzavest -, ne pozablja svojih korenin. In naj mi v Stranski vasi pri Semiču ne zamerijo, a Gajser gre dirkat tudi bogu za hrbtom, da ga lahko slovenski ljubitelji motokrosa vidijo v živo. Tekme državnega prvenstva med prostimi vikendi svetovnemu prvaku pač ne morejo biti nikakršen drug izziv – v enem krogu si lahko tam pribori deset sekund prednosti, vse tekmece pa, z izjemo drugo- in tretjeuvrščenega, kot v Orehovi vas, prehiti za vsaj en krog.

A ne gre za rezultat. Tudi za trening ima veliko boljših opcij. Gre za pristen stik z okoljem, v katerem je zrasel. Seveda se stvari z leti spreminjajo - Pečke pri Makolah je zamenjala nova hiša v Framu, namesto očeta Bogomirja ga zdaj na dirkah spremlja dekle Špela -, a Tim ostaja isti. Najbrž je to največji uspeh njegovega - uspeha. Še dandanes med novinarje prinese nekaj dobrodošle eksotike, med tiste štajerske pa zvok pristno domačega, ko v izjavah narečno sklanja, kako se "rad pela z motorami". In "saj veste, kakšne so ženske … bojijo se" je bila iskrena izjava, ki mu je pred leti prinesla nominacijo za bodečo nežo oziroma seksistično izjavo leta.

Zaznamovan nasmeh zasenči travme

V športu, kjer bi letos njegov najhujši tekmec Jeffrey Herlings skoraj postal hrom, drugi konkurent Arminas Jasikonis pa je po padcu pristal celo v umetni komi, je leta 2018 tudi sam izkusil, kako ti ena sama napakica zlomi čeljust in te nezavestnega izvrže z motorja. Če ob vseh uspehih na takšne žrtve pri klesanju uspehov pozabimo, nas na to ob Gajserjevem nasmehu še danes opominja neke vrste opornica oziroma zaščitna plast na njegovih zobeh.

A motošport je videl še hujše scene, Gajserjevi starši še bolj srce parajoče tragedije. Prav na mamo je ciljal Tim z izjavo "Saj veste, kakšne so ženske ... Bojijo se.". A iz teh besed veje travma, s kakršno se je soočala njegova mama, ki se je bala za njegovo življenje. Z razlogom. Žan, ime, ki krasi ozadje čelade šampiona, je bil Timov starejši brat, a nikdar se nista imela priložnosti spoznati. Triletni fantič je leta 1995 nenadzorovano smuknil na progo, ko je oče Bogomir, morda največji motokrosistični entuziast na zemeljski obli, ravno priletel s skoka … Smrt malčka je zaznamovala družino, po rojstvu Tima je sledila ločitev staršev in mamina rdeča luč drugorojencu za dirkanje. Očetovo iskanje obvodov je rešitev ponudilo v hrvaški dirkaški licenci za nadobudnega mladeniča, ki si je za svojo številko izbral 243. Ta ponazarja tragični 24. marec.

"Moj nasmeh na motorju pove, da to pač moram početi," si Tim nikdar ni pustil vzeti užitka. In ko ga pred dirkami novinarji sprašujemo o pričakovanjih, kot po pravilu odgovarja: "Samo da bom užival na motorju in pel(j)al kot znam." Sliši se preprosto. A treba je znati. Marsikaj. "Hvala bogu, da ga je oče v mladih letih vpisal k judu. Učenje vseh tistih premetov mu zdaj pomaga, da se ob morebitnem padcu takoj pobere in skoči nazaj na motor. Marsikdo drug prej obupa," nam opisuje Gajserjev osebni trener Boštjan Renko, ki pozna Tima, "odkar je ta bil v plenicah".

Nedolgo zatem je Tim v kategoriji do 26 kilogramov dvakrat osvojil naslov državnega prvaka v judu. Se pri mami Ilke Štuhec Darji Črnko učil smučanja. In, itak, brcal tudi žogo. A očetova strast do motorjev je iskrico prižgala tudi v njem. Postal je, kakor bogokletno se lahko to sliši, očetov šampionski projekt. "Oče si je prvi motor lahko kupil šele pri 18 letih. Ni imel finančnih možnosti. Bil je talentiran, a samouk. Pa vseeno je prišel v evropski vrh," o Bogomirju, ki je še danes državni prvak med veterani nad 50 let, spoštljivo pove Tim. Kar ni mogel nuditi sebi, je Bogomir privoščil malemu Timu. Še preden je ta dobro shodil in govoril, ga je že posadil na mini motor. Progo za motokros v bližini doma je preuredil v najtežji poligon v Sloveniji. In začel se je dril.

Besede so hitro meso postale

Zgolj pobožne sanje zelo verne naveze očeta in sina - oba vsakodnevno molita, Tim se pred starti dirk vselej tudi prekriža - so v nekaj letih postale realnost. Še pred štirimi leti, ko sta se v Ljubljani prvič predstavila bolj množično zbrani sedmi sili iz vseh večjih medijev, smo strigli z ušesi, kaj slišimo.

"Ne hvalim se, a tako je. Hondi sem rekel, da za Tima ne potrebuje zdravnikov, fizioterapevtov in trenerjev. Vse to opravljam jaz," je Bogomir Gajser blestel na govorniškem odru: "Jaz sem doktoriral iz motokrosa, čeprav nimam šole. Ko s Hondinim inženirjem nastavljava blažilnike, je moja beseda zadnja. Še na testiranjih me Japonci sprašujejo za mnenje o prestavnih razmerjih." Med drugim je seveda tudi navrgel, da bo Tim, ki je ob strani le nemo sedel, prej ali slej svetovni prvak v MXGP. Zgodilo se je še isto leto!

A Bogomirjev značaj je kmalu postal moteč. Zadržani Japonci niso bili naklonjeni njegovemu zabavljaškemu pristopu, svetovnega prvaka pa je na nezadržni poti do osebnostne osamosvojitve začela dušiti očetova figura prve violine. Tudi zato je bil lanski drugi naslov med elito toliko bolj osvobajajoč, saj je Tim ugotovil, da zmore tudi brez svojega vzornika, mentorja. Ta si je, ekscentričen, kot je, vmes že kupil helikopter, Tim pa je s pomočjo polbrata, mehanika Nejca, skromno zavihal rokave in melje še naprej.

In čeprav poznamo bolj izkušene tekmece (Antonio Cairoli), boljše na startih (Jorge Prado), tudi hitrejše na določenih podlagah (Jeffrey Herlings), je bil Gajser s 14 osvojenimi vožnjami letos najbolj konstanten, v sezoni hudih poškodb najbolj trpežen, z obvladovanjem vseh podlag pa predvsem najbolj kompleten motokrosist v karavani. In zato je štirikratni svetovni prvak.