(VAŠ GLAS) Nogometna pomlad: Enim dolgovi, drugim vizija

Pred dvajsetimi leti, bilo je februarja, so v Makarski po dolgem času videli sneg. Šok je bil takšen, da so zaprli obe osnovni šoli. Na igrišču lokalnega nogometnega kluba Zmaj je Matjaž Kek, takrat še dokaj sveži trener, opazoval, kako veter k morju nosi stožce, ki jih je postavil kot označbe igralcem za trening. Še na slabše je šlo kmalu. Pa je v taboru NK Maribor na zimskih pripravah, ki so se zdele povsem neposrečene, tlela energija, ki je eksplodirala v enega največjih povratkov v zgodovini slovenskega nogometa.

Maribor, četrti po jesenskem delu prve lige, osem točk za Olimpijo, šest za Celjani, štiri za Koprčani, se je na koncu z razkošno prednostjo okronal za prvaka. Samo spomladi je zmaje, ne makarske, temveč ljubljanske, nabil za 16 točk. Kakšna je zdaj, preden se konec tedna naši prvoligaši zaženejo v drugi del prvenstva, razlika med Olimpijo in Mariborom? Petnajst točk. Kdo vse je pred Mariborom? Poleg Olimpije še Koper in Celje. Dve desetletji pozneje se primerjave kar ponujajo. A na nič ne namigujemo. Še najmanj na to, da se lahko ponovi sezona 2002/03. Ker je bilo takrat vse drugače.

Vijoličasti so tedaj imeli potrebno samozavest. Takšno, da je mejila že na prepotentnost. Nezaslišano se jim je zdelo, da bi lahko bil prvak kdorkoli drug. Kajti vladarji Slovenije so bili že šest sezon zapored. Da je Olimpija imela Mirana Pavlina, Mladena Rudonjo, Roberta Prosinečkega, jih ni zanimalo. Stipe Balajić, Amir Karić, Ermin Raković in podobni tipi so vedeli, zakaj so tam. V peklu Makarske.

Tak sunek vetra je butnil, da naju je skoraj za cel meter prestavilo, ko sva z Dejanom Djuranovićem hodila s treninga proti hotelu. Še za meter bi me kmalu prestavilo, ko mi je rekel: "Prvaki bomo." Resno, ob osmih pikah minusa? "Zagotovo. In niti ne bo na tesno, z naskokom bomo prvi," je dodal z odločnostjo nekoga, ki je bil, čeprav je bilo slovensko državno prvenstvo šele v dvanajsti sezoni, že devetkrat prvak. Štirikrat z Olimpijo, petkrat z Mariborom.

Nekaj dni pozneje so Mariborčani imeli vsega dovolj. Prekinili so priprave v Dalmaciji in se odselili v Istro. Z njimi je šlo vreme. V Poreču se je razbesnelo tako neurje, da so nogometne terene opazovali skozi šipe hotela. Potem pa se je začelo. NK Maribor se je zagnal v pomlad, v poraz z Gorico v Ljudskem vrtu, v remi z Olimpijo za Bežigradom in v - dvanajst zmag. To je bila pomlad z ono noro tekmo 28. maja 2003, ko so Celjani z dvanajstimi igralci na terenu, s točko prednosti in z golom Mitje Brulca v Ljudskem vrtu že slutili naslov. Pa sta jim zabila Danijel Brezič v 86. in Damir Pekić v 87. minuti. Pred zadnjim krogom so bili vijoličasti prvaki. Končali so sedem točk pred Publikumom, osem pred Olimpijo, sedemnajst pred Koprom.

Je današnji Maribor zmožen podobnega juriša? Ah, ta pomlad ne bo vprašanje, ali lahko Žan Vipotnik, Marko Tolić, Rok Kronaveter, Josip Iličić igrajo vloge djuranovićev, balajićev, pekićev. Zmaji so tisti, ki se ne bodo tako razsuli, kot so se leta 2003. Olimpijina improvizacija v nenehnem kaosu že dolgo vžge vsaj tako kot vsa leta mariborskega načrtnega dela. Tudi to je težava slovenske lige, izenačene, povprečne. Z nakupom ali še bolje s posojo igralca, da ja nič ne ostane za njim, je na hitro mogoče prikriti kadrovsko napako. Ali je v pomanjkanju denarja nova garda iz Ljudskega vrta zmožna iti čez mučno in dolgotrajno sestavljanje novega šampionskega moštva, to je bolj primerno vprašanje pred pomladjo, v kateri se bo Olimpija ob izdatni prednosti borila predvsem s starimi dolgovi. Maribor pa z novo vizijo. Mariboru '03 je manjkalo obojega, denarja in vizije, zato je že sezono pozneje, vsej samozavesti navkljub, žalostno padel.