(VEČER NA OI) Janja Garnbret: Jokala sem trikrat, že pred plezanjem, zaradi prsta in od sreče

Bilo je pričakovano, celo samoumevno, da bo Janja Garnbret v Parizu vzela zlato odličje, saj je z naskokom najboljša športna plezalka na svetu. Ravno zato pa je bilo še težje, ogromno pritiska je morala prenesti Korošica, da je bila še drugič zapored in drugič v zgodovini tega športa najboljša na olimpijskih igrah. Brez drame pred polnimi tribunami na prizorišču Le Bourget le ni šlo, a ne zaradi plezanja, ampak zaradi poškodbe prsta na zadnjem balvanu, ob kateri je trener Roman Krajnik dejal, da bi za kakšno drugo že bilo konec olimpijskih sanj.Prst bi se zlomil in bi bilo konecOb prihodu med pišoče slovenske novinarje, ki pač moramo do zadnjega vztrajati za pogovore, je nova in stara prvakinja menda povedala nekaj, česar ni prej še nikomur. Pa čeprav je imela že sto intervjujev za sabo … "Danes sem trikrat jokala. Prvič sem pred plezanjem na balvanih. Kot kaže, sem morala kanalizirati in dati ven, ampak sem potem ful fajn plezala. Drugič sem jokala od prsta in tretjič od sreče." Ni bilo povsem nedolžno, kar se je zgodilo ob guncanju na prvem oprimku zadnjega od štirih balvanov v prvi polovici finala. "Res sem se ustrašila za prst. Zataknil se mi je med dva 'grifa' ravno, ko sem hotela skočiti. Ni šel ven. Komot bi si ga v tistem trenutku zlomila in bi bilo konec. Ampak rekla sem si, da je vseeno, če mi manjka prst ali roka, tisto smer bom še šla odplezat," je bila odločna Janja Garnbret.Ne le zlata kolajna, tudi ta miselnost, ki je verjetno posledica, jo loči od drugih deklet. "Jaz sem malo nora, ali kako naj rečem, itak ne čutim. Karkoli se mi zgodi, dam iz glave in pozabim. Bil je ta dan, ko mi je bilo vseeno, kaj se zgodi. Ful sem bila pozitivna po tem prstu, po jokanju, seveda. Matej (Bombač, fizioterapevt, op. p.) je preveril in sem rekla, 'okej, malo je zatečen, ampak bom že stisnila'. Z Romanom (Krajnikom, op. p.), nista zganjala panike, ful sta pozitivno vzela, ker sem prst lahko pokrčila in smo bili pomirjeni, da ni bil zlomljen."Po jutru se dan poznaSobota, 10. avgust 2024, ji bo ostala za večno v spominu že od jutranjega bujenja. "Zjutraj, ko sem vstala, sem čutila, da je moj dan. Da ne more biti drugače, kot da osvojim zlato medaljo. Seveda nikoli ne veš, v finalu se starta z 'nule' in ne veš, kakšne balvane boš dobil, kakšna bo smer." Vse, česar se je lotila, ji je šlo kot po maslu. "Ogrevanje je bilo perfektno, lebdela sem po steni, nisem imela dvomov. Ob ogledu balvanov sem videla, da so lahki, ampak sva bila z Romanom na to pripravljena. Kot tudi na težje. Vse je stvar fokusa, da odplezaš, kot znaš."Tudi smer v težavnosti ji ni sivila las. "Vedela sem, da ni najtežja, da se lahko visoko pleza, da moraš nabrati veliko točk. Je pa tudi res, da po balvanih nisem pogledala rezultatov, me sploh ni zanimalo. Nisem vedela točno kje, kaj, zakaj, le to, da če bom dala vse od sebe, da bo vse okej. Rekla sem si, da so olimpijske igre na štiri leta, 'moraš iti ven in uživati, ker drugače boš obžalovala do konca življenja'. Bila sem zelo sproščena, mogoče ste videli, 'tako kot na treningu', sem si rekla trikrat. In mi je ratalo." Tokrat edinkrat v Parizu ni dosegla vrha, imela je tretji rezultat v težavnosti, a iz balvanskega dela zadostno zalogo, da njeno slavje ni bilo ogroženo. "Če bi bila to navadna tekma za svetovni pokal, bi zlezla do vrha," je zatrdila Korošica, vsa prevzeta od čustev.Prava Janja s pravo energijoMarsikaj je morala dati skozi, da se je po olimpijskih igrah na Japonskem spet veselila. "Kako srečna sem, sploh ne vem povedati. Breme mi je padlo od srca, zdaj sem za pet kilogramov lažja," se je zasmejala: "Od Tokia naprej sem se ful veliko naučila. Šla sem čez poškodbo, veliko je bilo pritiskov, veliko jokanja, sploh v zadnjih treh mesecih, kar sredi treninga, ko je bilo vse okej. Ne veš, zakaj, vendar ves ta pritisk, ki ga moraš dati iz sebe ..." V prvih trenutkih slavja se je najprej spomnila na trenerja. "In na celo svojo ekipo, družino, prijatelje, ki so mi stali ob strani, na vse, ki so karkoli pomagali. Preden sem šla plezat, sem rekla, 'danes plezam zase in za njih', da ne bom nikogar razočarala."In res ni nikogar, še največje skeptike je najbrž utišala. Meni, da ni bila sreča tista, ki jo je popeljala na vrh, čeprav bi se lahko zaradi poškodbe zasukalo v drugo smer. "Bila sem prava Janja s pravo energijo. Ne vem, če je bila sreča. To so bila leta treningov, izkušenj, vsega se je nabralo. Vse mi je zdaj prav prišlo, od lanske poškodbe do tega, kako sem se vrnila, vse se je poznalo v Parizu," je povedala slovenska junakinja.Samo ne čestitk vnaprejNajvišje cilje si je zadala sama in zato se je sama dala pod največji pritisk. "Ampak sem ga čutila od vseh, od javnosti, od medijev, navijačev. Včasih so mi že vnaprej čestitali za zlato medaljo in sem bila, 'ne, prosim'. Ne vem, če se ljudje zavedajo, kako težko je to potem narediti. Imaš seveda trenerja, ampak na koncu si sam in moraš. Zelo močna sem morala biti v glavi, da nisem popustila, da je fokus vzdržal do konca, da sem bila res zbrana, ampak tokrat sem si rekla, da ni druge variante, kot da osvojim zlato medaljo."Zdaj ima v svoji vitrini že dve enakega sijaja. "Prve ne pozabiš nikoli. Za vedno sem zapisana kot prva zmagovalka v plezanju na olimpijskih igrah, ampak ubraniti zmago je pa še toliko lepše. Še enkrat sem potrdila, da sem najboljša. Ne morem pa se odločiti za eno kolajno, katera mi je bolj pri srcu. Vesela sem le, da mi je uspelo," je dejala 25-letnica. Izenačila se je z najuspešnejšo Korošico Tino Maze, ki jo je bodrila v Parizu v polfinalu. "Ja, zlate Korošice," se je zasmejala. Pa bo poskusila vztrajati do Los Angelesa in tam še enkrat poseči po zvezdah? "Joj, to je še tako daleč. Lahko se vmes karkoli zgodi, ampak takrat bom stara 29 let, mlada še bom. Los Angelesa nisem prečrtala," je povedala slovenska plezalna kraljica.Vraževerje gor ali dol, delovalo jePoseben trenutek na olimpijski poti proti Franciji je bilo srečanje z judoistično kraljico. Z Andrejo Leški se ji je križala pot na letališču, ena se je vračala v domovino, druga je šele odhajala. "Absolutno sem bila vesela zanjo. Prišla je z zlato medaljo, vsa čast ji, ampak jaz še svoje tekme začela nisem, še v Parizu nisem bila. Bilo mi je tudi zelo težko. Nisem pa se dotaknila njene kolajne, ker sem rekla, da se najprej hočem svoje. Ne vem, če je res, da se tuje ne smeš prej ali pa sem si to kar izmislila. V vsakem primeru je delovalo."Družbo na odru za zmagovalke sta ji delali dekleti, o katerih je največ razmišljala, Američanka Brooke Raboutou in Avstrijka Jessica Pilz. "Za Brooke sem res vesela, ker čez toliko stvari, kot je morala ona ... Od tega, da se ni kvalificirala na panameriških igrah in je morala na olimpijske kvalifikacije, tolikokrat se ji je ponesrečilo, da sem zelo vesela zanjo. Pa še dobri prijateljici sva, skupaj sva trenirali. Najina skrita želja je bila, da sva skupaj na stopničkah. Jessica pa si absolutno zasluži kolajno, ker odpleza, ko je treba. Seveda pa sem morala dati sebe na prvo mesto," se je namuznila Janja Garnbret in pogovor zaključila z zahvalo za podporo vsem v Sloveniji ter vabilom na ponedeljkov sprejem (ob 20. uri) z vsemi olimpijci na Kongresnem trgu v Ljubljani.Rezultati: 1. Janja Garnbret (Slovenija) 168,5 točke (84,4, 84,1), 2. Brooke Raboutou (ZDA) 156 (84, 72), 3. Jessica Pilz (Avstrija) 147,4 (59,3, 88,1), 4. Ai Mori (Japonska) 135,1 (39, 96,1), 5. Erin McNeice (Velika Britanija) 127,6 (59,5, 68,1). "Sem malo nora, ali kako naj rečem, itak ne čutim. Karkoli se mi zgodi, dam iz glave in pozabim" "Bil je ta dan, ko mi je bilo vseeno, kaj se zgodi"

(VEČER NA OI) Janja Garnbret: Jokala sem trikrat, že pred plezanjem, zaradi prsta in od sreče

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano