Izjemno navdušena je bila Urška Žolnir Jugovar nad slavjem Andreje Leški, kot Koprčanka je tudi Žalčanka žarela. Še kar njeno srce bije za judo, in ker ni bila v dvorani ob uspehu 15 let mlajše rojakinje, je najprej ona nam, ki pa smo bili, začela postavljati vprašanja: "Kako je vam bilo, ste bili v bližini, kako se vam je zdelo, kakšno je bilo vzdušje? Noro, ne? Francozi znajo, ne?" je kar letelo iz nje. Ja, je bilo noro, a znajo tudi utihniti, smo odvrnili. "Ja, manjšina tudi lahko pokrije vse. Ko je treba, Slovenci stopimo skupaj," je povedala bivša judoistka, ki je začela zbirati slovenske olimpijske kolajne v tem športu.
Veselje in groza ob dvajsetici
Pred dvajsetimi leti je osvojila prvo medaljo, bron v Atenah, osem let kasneje je v Londonu dodala prvo slovensko zlato. "O, moj bog, ta številka se kar grozno sliši. Po drugi strani pa sem vesela, da že dvajset let traja niz olimpijskih medalj, to je že tretja zlata. Pet jih imamo v kategoriji do 63 kilogramov, to je neka zlata slovenska kategorija. S celega sveta dobivam odzive. Samo številko 63, slovensko zastavo in naprej … To je to, super!"
Še s Tino Trstenjak zdaj tvorijo sveto slovensko trojico. Kako je spremljala pot naše zadnje junakinje, je razlagala ob njenem večernem sprejemu v Slovenski hiši v Parizu. "Tukaj sem jo spremljala, imamo velik zaslon v hiši in v zunanjem delu, na slovenski terasi, kamor so vabljeni vsi navijači. Vsako borbo smo spremljali, imam kar 'naštimano' na judo tv, in vrteli smo, koliko borb je bilo še do Andreje. Ves čas smo bili na tekočem, pa tudi nervozni, živčni," je razlagala nekdanja šampionka in povabila na slovenski teritorij vse, ki so ta čas v Franciji, da pridejo navijat za naše športnike.
Sladka zmaga nad francosko zvezdo
Svojih uspehov ob borbah Leškijeve ni podoživljala: "Je že daleč, dvanajst let je od Londona, vmes se je ogromno zgodilo. Nova kariera je v ospredju, stremim k temu, da bo tudi ta na najvišjem nivoju, profesionalna. Moje misli so tam, z veseljem pa spremljam vrhunski judo. Ne samo kot navijačica, ampak kot opazovalka, kaj se v borbi dogaja. Vsi so me spraševali, 'daj, povej, Urška, zakaj je zdaj tako, zakaj je zdaj ona dobila kazen'. In jim razložim, da vsi malo razumemo."
"Povzročili smo val otrok, ki trenirajo, in to potrebujemo: da so fizično aktivni, se znajo obrniti, narediti preval, pasti naprej"
Leškijeva jo je navdušila s tem, da je šla v borbo osredotočena: "Točno je vedela, kaj mora narediti. Bilo me je malo strah nasprotnic, ki niso iz Evrope, s temi tekmovalkami nimamo veliko stika, Mehičanke in Alžirke, in nimaš občutka. Ponavadi imajo zelo močno energijo, zelo so močne in kondicijsko dobre minuto, minuto in pol, ampak če greš čez ta čas, streš njeno moč in lahko greš stopničko naprej. Na trenutke pa lahko eksplodirajo, kar se je zgodilo pri Andreji, ampak je točno vedela, da bo šla tudi čez to. Imela je dovolj časa, da je nadoknadila zaostanek."
Na papirju sta bili najtrši tekmici Kanadčanka Catherine Beauchemin-Pinard in Francozinja Clarisse Agbegnenou: "Predvsem Clarisse. Itak je imela ful podpore domačega občinstva, ona je zvezda v Franciji kot Teddy Riner, ampak tako sladko je bilo videti, da jo je Andreja premagala." Koprčanka je Francozinjo zlomila šele prvič: "Če že prej čutiš, da jo skoraj premagaš, če zmanjka zelo malo ... Mislim, da je na zadnji tekmi to čutila, za nianse je izgubila. Zato je bila tokrat toliko bolj prepričana, samo, da je ohranila mirno kri in šla odločno v borbo, kar je tudi naredila, in rezultat ni izostal."
Ne pogrešati Fabija, le počiva
To je bila prva kolajna za ljubljanski klub Bežigrad, prva sploh za katerikoli drugi klub kot celjski Sankaku, katerih predstavnikov sploh ni v Parizu. "Ni jih treba pogrešati, ker Fabi (trener Marjan Fabjan, op. a.) še vedno dela na polno. V ozadju ima dobre tekmovalke. Dve sta lani na olimpijskih igrah mladih v Mariboru osvojili zlato in bron, kar je dober pokazatelj. Osvajata tudi že medalje na članskih tekmovanjih. Podmladek v judo klubu Sankaku je, ampak Fabi si je tudi moral malo odpočiti," je povedala Žolnirjeva. In kaj svetuje novi slovenski šampionki? "Naj samo dobro izkoristi ta val, naj gre z njim. Judo ni tako prepoznaven. Dvignili smo ga, ko smo začeli osvajati olimpijske kolajne. Prej ga nikjer ne bi bilo. Povzročili smo val otrok, ki trenirajo, in to potrebujemo: da so fizično aktivni, se znajo obrniti, narediti preval, pasti naprej. In to je za nas olimpijce, olimpionike še večje veselje."
Da je znala pasti pri judu, je sogovornici pomagalo tudi po športni karieri. "O, ja, so bili padci," je priznala: "Bili so potrebni, ampak če greš pogumno naprej, veš, da so padci za nekaj dobri. Če se iz tega nekaj naučiš, greš samo še navzgor." V Parizu je Štajerka vodja projekt Slovenska hiša: "Celotna ekipa je tukaj od 20. julija, ker je bilo slovensko hišo treba postaviti v petih dneh. Tako infrastrukturno kot vsebinsko. Vse, kar je vidno, razen ogrodja, je iz Slovenije. Les, vsi elementi v notranjosti, stoli, hrana in pijača. Smo izredno ponosni. Ni enostavno vseh teh stvari pripeljati v Francijo zaradi njihove strašne zakonodaje. Dobila sem tudi informacijo iz mednarodne judo organizacije, da so tudi oni imeli izredno velike težave z birokracijo, da so uredili dvorano."
