Žalostna obletnica: Dražen, tisto zlato medaljo še imaš?

Bil je november 1987, ko je Maribor gostil sijajno košarkarsko generacijo. Ko je zadnjič v živo videl igrati Dražena Petrovića. Za tekmo kvalifikacij za evropsko prvenstvo '89 so se v dvorani Tabor zbrali Dražen, Toni Kukoč, Vlade Divac, Dino Rađa, Žarko Paspalj ... V projektu dvorana Tabor za vse, za osnovnošolski in vrhunski šport, je bilo dan pred tekmo Jugoslavije predvideno, da gre mladina v zgornje nadstropje igrat namizni tenis, spodnji parket je bil rezerviran za velike fante. Nihče od nas ni šel gor na pingpong. Ob ograji smo sloneli, gledali trening Dražena in kolegov pod komando selektorja Dušana Ivkovića. In dan pozneje, srečneži, šli na tekmo, v kateri je 3. novembra '87 Jugoslavija z 31 točkami razlike razmontirala Švedsko.S 112 točkami nad uboge zmajeV napadu je bil šov Kukoča. In prvega strelca Petrovića s 26 točkami. Ivković pa je bil nezadovoljen z igro v obrambi. Nezadovoljen pri +31? Seveda, Juga je težila h košarkarski popolnosti. In nihče bolj kot garač Dražen, ki se je tedaj pri vsega 23 letih znašel med najstarejšimi v reprezentanci. Le Mario Primorac (26) in Danko Cvjetičanin (24) sta bila starejša. Ivković je naprej porinil mlado gardo, za katero je Dražen Petrović v Mariboru rekel: "Ti igralci so bodočnost jugoslovanske košarke." Toda prihodnost se je kmalu ustavila.Še preden je šlo čez Jugoslavijo orožje, so bili fantje leta 1989 evropski prvaki. Leta 1990 je Dražen igral zadnjo veliko tekmo za Jugo. Naslov svetovnih prvakov je umazal navijač, ki je na igrišče skočil s hrvaško zastavo, Divac pa mu jo je iztrgal iz rok, kar je bil začetek konca prijateljstva s Petrovićem. Zadnji preplet razpada skupne države in košarke: EP '91, ko je Dražen dobil prosto poletje po izzivih v NBA, Jureta Zdovca pa so 28. junija iz domovine poklicali, naj nikar več ne igra, saj je JLA napadla Slovenijo. In je odšel.Mariborska tekma iz leta 1987 pa je bila iz zadnje sezone Petrovića v domači košarki. Že zdavnaj je prerasel domači Šibenik. Zagrebško Cibono, ki jo je spravil na vrh Evrope. Za njim so bili nori strelski rekordi, ki se jih je lotil s tako gonjo, da je kadetom Olimpije, ker je Rado Lorbek storil napako pri registraciji igralcev in za zmaje na tekmi prve lige niso smeli igrati člani, nametal 112 točk. Hotel je čez rekord Radivoja Koraća, 74 točk, a se ni znal ustaviti.Zadnja tekma: poraz s SlovenijoLeta 1988 je odšel v madridski Real. Leto pozneje končno v NBA, k Portlandu, ki ga je vzel na draftu že leta 1986 kot št. 60. Šestdeset? Ja, čuden nabor je bil, v katerem je še Dennis Rodman končal kot št. 27. In Amerika je takrat na Evropo še gledala drugače. Petrović je bil pionir, ki je spreminjal predstavo o košarkarjih s te strani Atlantika. Jo je spremenil? Deloma. Do konca bi jo, najbrž, če ne bi bilo 7. junija 1993 ...Po sezoni in pol je zahteval trade, verjel, da velja več od obrobnih vlog ob asih, kot so bili Clyde Drexler, Terry Porter, Danny Ainge. V New Jerseyju se je razmahnil s trojkami. Vmes Hrvaško popeljal vse do olimpijskega finala '92 proti sanjskemu moštvu ZDA, proti Michaelu Jordanu, Magicu Johnsonu, Larryju Birdu. Toda od 13 najboljših strelcev lige NBA iz sezone 1992/93 le on ni dobil vabila na all star tekmo. Tako ga je prizadelo, da je v Vroclavu na kvalifikacijah za EP namignil na vrnitev v Evropo, v Grčiji sta Panathinaikos in Olympiakos že pripravljala milijonski pogodbi.Tam, na Poljskem, se je vse končalo. Hrvaška je v finalu kvalifikacij, odigranem za prestiž, saj so bili oboji že naprej, 6. junija '93 izgubila s Slovenijo. Po njem se je Dražen odrekel poletu v Zagreb, vrniti se je hotel s svojim dekletom. Spal je, ko je ona vozila golfa. Trčenje s tovornjakom na avtocesti pri Ingolstadtu je pri 28 letih vzelo košarkarskega Mozarta in v zraku pustilo vprašanje, kako velika bi še lahko bila kariera mojstra, zaradi katerega so v ZDA začeli drugače gledati na košarkarje iz Evrope. Tudi na naše, štiri leta za tem je šel v NBA Marko Milić, še leto pozneje Rašo Nesterović, potem Primož Brezec, Boštjan Nachbar, Saša Vujačić ...Ko je udarilo ... Dražen je mrtev"Kako čas leti," zavzdihne Mario Primorac, že 27 let Mariborčan, ko ga spomnimo na trideseto obletnico smrti Dražena Petrovića. Primorac, danes taksist in učitelj mladih mariborskih košarkarjev, je igral ob njem. Proti njemu. V norem finalu '83 je bil košarkar Bosne, ko je Dražen s Šibenko dobil finale jugoslovanskega prvenstva. No, mislil je, da ga je dobil. Zmago so razveljavili zaradi sodniških napak in odločilna tekma bi morala biti na nevtralnem terenu v Novem Sadu. Šibenke iz protesta tja ni bilo in prvakinja je postala Bosna. "Oni zlatih medalj niso vrnili. Mi pa smo jih dobili v Novem Sadu. To sva znala obrniti na hec. Dražen, tisto zlato medaljo še imaš, sem ga vprašal, ko sva se srečala v reprezentanci. Imam, je odvrnil. Tudi jaz jo imam, kako bova zdaj to razrešila," se spomni Primorac.Leta '89 sta bila skupaj evropska prvaka. Potem sta kmalu šla vsak svojo pot. In se še zadnjič združila. Tudi Primorac se je junija '93 znašel v Vroclavu na turnirju kvalifikacij za EP. Ko je igral za BiH proti Hrvaški, si ni mogel misliti, da je zadnjič objel Dražena. "Za konec smo si ogledali tekmo Slovenija - Hrvaška. Šli na avtobus, na sredozemske igre v Montpellier. Sedmega junija smo ravno prečkali nemško-francosko mejo, ko je moja žena sporočila ... Dražen je mrtev. Kakšen šok. Saj nihče v reprezentanci ni mogel verjeti. Kakšen igralec. In bil bi še večji. Na terenu je bil pripravljen narediti vse za zmago. Zunaj terena pa ... bil je pravi prijatelj." "Kakšen igralec. In bil bi še večji"

Žalostna obletnica: Dražen, tisto zlato medaljo še imaš?

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano