Tončka, sicer iz Slovenskih goric, je bila zaposlena v eni od mariborskih tovarn. Nekje v letu 1935 si je v mestu našla tudi fanta. To je bil čevljarski pomočnik, do ušes zaljubljen v Tončko. Mater ga je pričela svariti, da njegova Tončka ni nič kaj prida in da so jo bojda ljudje že večkrat videli v družbi nekega trgovskega potnika. A ljubezen je pregovorno slepa, pa tudi gluha, mladenič se je še bolj oklenil svoje ljube Tončke in jo pričel nagovarjati, da bi jo peljal pred oltar. Tončka se je izgovarjala, da še nima bale, pa tudi za poročno obleko mora zaslužiti, in da je bolje, da bi počakala še nekaj mesecev. A mladi čevljarček se ni dal, poleg svojega srca je Tončki odprl tudi denarnico z nekaj krvavo prisluženimi tisočaki. Ljubezen njegovega življenja je vzela dva, da bi si kupila poročno obleko in še nekaj za poroko nujnih drobnarij, ter mu sveto obljubila, da si je denar samo izposodila in da mu ga zagotovo vrne.
Nato je mladenič izvedel, da je njegova izbranka le nekaj dni po tem, ko je od njega dobila denar, dala v tovarni odpoved, odpovedala tudi stanovanje in se s trgovskim potnikom, prav tistim, o katerem je mlademu čevljarju govorila mati, odpravila v svet. Skrušeni nesojeni ženin je vse skupaj prijavil na policiji, češ da mu do Tončke ni več, da pa bi rad vsaj dobil nazaj svoja dva jurja.
Ljubezen je v svet pognala tudi dvajsetletno Štefko in njenega Ivana H. Pobeg je 19. oktobra 1932 policiji prijavila Štefkina mati, branjevka Antonija Puconjeva z Vojašniškega trga. Njena hči naj bi že dva dni prej odšla zdoma in zaskrbljena mati je sumila, da je pobegnila s svojim zaročence Ivanom, stanujočim nekje v magdalenskem predmestju. Zgodba je kmalu dobila srečen konec. Že čez dva dni sta se mlada zaljubljenca vrnila in s tem prikrajšala zlobne jezike za obrekovanje, njunega povratka pa so se razveselili tudi mariborski nogometni navdušenci. Ivan H. je bil namreč odličen nogometaš in njegov klub je prihajajočo nedeljo čakalo pomembno srečanje.
