Krutost človeka, bodisi do sočloveka bodisi do živali, je žal del našega vsakdana in povečini si tisti, ki trpinčijo druge, sploh ne zaslužijo imena človek. V resnici zgolj prikrivajo lastno šibkost in svojo bedo nezmožnosti biti – človek. Takšne krutosti je bil deležen tudi dvainsedemdesetletni Matevž Dovnik, nekdanji pohorski drvar, ki je v bližini razglednega stolpa pri cerkvi svetega Bolfenka že dvanajst let živel kot puščavnik. Umaknjen v samoto je prebival v skromni kolibi, ki si jo je naredil iz drevesnega lubja. Na svetu je bil popolnoma sam, mati je že pred davnimi leti utonila, njegov oče pa se je kmalu za tem ustrelil, drugih sorodnikov pa ni imel.
Živel je od dobrote pohodnikov, ki so zahajali na Pohorje na izlete. S tem prijaznim posebnežem z dolgo sivo brado in dolgimi sivosrebrnimi lasmi so se radi pogovarjali ure in ure, saj je bil zanimiv možakar, ki ga je usoda življenje pač privedla do puščavništva na Pohorju.
Konec septembra leta 1938 pa so pohodniki opazili, da so vrata v Dovnikovo skromno kolibo zaprta. To se jim je zdelo precej nenavadno, saj so bila zmeraj na stežaj odprta. Vstopili so in hudo poškodovanega starčka našli na golih tleh. Povedal jim je, da ga je napadel neznanec, ki je vstopil v njegovo hiško in ga močno udaril po levem ušesu, tako da je oglušel. Poleg tega je napadalec ubogemu možakarju poškodoval še rebra.
Pohodniki so poškodovanca spravili v mariborsko bolnišnico, dogodek pa prijavili na orožništvo, kjer so nemudoma pričeli s preiskavo. Kako uspešna je bila in ali je krutega napadalca kdaj dosegla roka pravice, časniki ne poročajo. Kot tudi ne, kaj se je zgodilo s pohorskim puščavnikom in ali se je po okrevanju vrnil v svojo kolibo na Bolfenku.
