Jožef Weiß je bil svoje dni hotelski sluga v Mariboru in najbrž je prav na delu spoznal kuharico Cecilijo Lampret, sicer iz Gradišča pri Stoparcah, s katero se je tudi poročil. Jožefu pa delo ni dišalo, garanje je raje prepustil svoji ženi. Nekaj časa je sicer raznašal časopise, a je kmalu tudi to opustil. Ker seveda denarja ni bilo dovolj, je pričel nagovarjati ženo, da bi se ona preselila v Zagreb, kjer bi dobila boljše plačilo, on pa bi šel v Ljubljano, kjer naj bi si poiskal delo kot šofer. Uboga in naivna Cecilija se je v Zagreb res preselila in tam še naprej garala, Jožef pa ni niti pomislil na to, da bi se odpravil v Ljubljano, kot je obljubljal ženi. Raje je pričel pisati grozilna pisma Cecilijini družini, da jim bo zažgal hišo.
Marca 1939 je na domačiji Lampretovih v Stoparcah res izbruhnil požar, in če se ne bi takrat slučajno zbudila ena izmed hčera, bi verjetno vsi zgoreli, tako pa so se v zadnjem trenutku rešili skozi okna. Le nekaj dni kasneje je v neposredni bližini izbruhnil še en požar. Zagorela je lesena klet soseda Lampretovih, Antona Novaka, in mu povzročila za 8000 dinarjev škode.
Seveda je sum za oba požiga takoj pokazal na Jožefa Weißa, ki je ob aretaciji obe dejanji tudi takoj priznal. Klet naj bi zažgal zgolj zato, ker naj bi se Novak nekoč norčeval iz njegove revščine. Požigalca so postavili pred veliki kazenski senat. Tam je povedal, da je po požigu pobegnil in se hotel v bližini Varaždina vreči pod vlak in si vzeti življenje, ker pa (pre)dolgo ni bilo od nikoder nobenega, ga je minilo potrpljenje.
Sicer se je med zagovorom obdolženega zdelo, da je dovolj inteligenten in da se zaveda svojih dejanj, le da "boleha na maščevalnosti", obenem pa mu je bilo jasno, da ga čaka stroga kazen, ki se ji je seveda na vsak način hotel izogniti. Kljub temu pa se je zdel zagovor Jožefa Weißa članom senata mestoma tako zmeden in nepovezan, da so razpravo prekinili in odredili preiskavo njegovega duševnega stanja - danes bi rekli, da so odredili, da obdolženca pregleda izvedenec psihiatrične stroke.
