Nedavno so mediji poročali o aretaciji kriminalne združbe, katere lovke so segale tudi k nam in se je med drugim ukvarjala s ponarejanjem 20- in 50-evrskih bankovcev. Leta 1935 očitno ni bilo tako, septembra je bila pred mariborskim okrožnim sodiščem sila zanimiva razprava. Na zatožni klopi sta zaradi ponarejanja denarja sedela 56-letni mehanik Marko Divjak in 36-letni hlapec Ignac Valentinčič, oba s Hajdine pri Ptuju. Obtoženih je bilo še šest, in sicer posestniki Frančiška in Ignac Roje iz Arje vasi, Jože Kovačič iz Jablan, Marija Teršelič ter njeni hčerki Ančka iz Tončka iz Skopic pri Krški vasi, zavoljo skrivanja obdolžencev in razpečevanja. Vsi so se izrekli za nedolžne.
Duša in kolovodja ponarejevalcev je bil Divjak, ki se je med delom kot mehanik v Nemčiji podučil in izvežbal tudi v ulivanju kovin. Po povratku v domovino se je zaposlil v ptujskem minoritskem samostanu, kjer se je spoznal z Valentinčičem, ki je bil tam strežnik. Za samostanskimi zidovi sta skovala načrt. Valentinčič je pustil to službo in se zaposlil kot zavarovalniški agent. Kmalu je po očetu podedoval nekaj denarja in z Divjakom sta najela majhno stanovanje na Spodnji Hajdini. Nakupila sta vse potrebno za ulivanje kovin in se lotila ponarejanja 20-dinarskih kovancev. Njuni odlitki pa so bili zelo slabe kvalitete in kmalu so na njuna vrata potrkali orožniki. Zagovarjati sta se morala pred ptujskim okrajnim sodiščem, a sta bila kmalu izpuščena na prostost.
Neuspeh jima ni vzel poguma, le v okolici Ptuja se nista več počutila varna. Najprej ju je za nekaj dni vzel pod streho Jože Kovačič iz Jablan, nato sta za svojo novo postojanko izbrala Skopice pri Krški vasi, kamor sta se preselila k vdovi Teršelič in njunima hčerama. Kar pa sta bili dekleti še mladi in bi lahko kaj izdali, sta se kmalu odpravila v Arjo vas k posestniku Rojcu in si novo "kovačnico" postavila tam. Divjak je izdelal tudi stroj za zobčanje kovancev in novi 20-dinarski kovanci so bili mnogo boljše kvalitete kot tisti na Ptuju. Razpečevati jih je pomagala Rojčeva žena Frančiška in tako so v obtok spravili približno 120 ponaredkov, dokler jim ni prišla na sled policija.
"Pod težo dokazov sta se končno vdala oba glavna obtoženca Divjak in Valentinčič ter priznala, da sta izdelovala 20-dinarske kovance. Tudi sta priznala, da jih je spravljala v promet Rojčeva žena. Na podlagi dokazov in priznanja je sodišče obsodilo Mirka Divjaka na štiri leta težke ječe in izgubo častnih pravic za dobo štirih let. Ignaca Valentinčiča na dve leti in pol težke ječe ter na izgubo častnih pravic za dobo tri leta, posestnika Josipa Kovačiča na pet mesecev strogega zapora in na izgubo častnih pravic za dobo dveh let, vse tri Teršeličeve pa so bile oproščene krivde in kazni," zapiše Mariborski večernik Jutra 19. septembra 1935.