V Slovenskih goricah so vinsko trto začeli gojiti že Kelti, ugodne pogoje za vinogradništvo pa so najboljše znali izkoristiti Rimljani. Domače prebivalstvo za to panogo ni bilo preveč zainteresirano in nove površine za vinograde so začeli krčiti šele na pobudo Rimljanov. Tudi v osrednjih Slovenskih goricah je bilo tako.
Vinogradi so skozi dolga stoletja v Slovenskih goricah ostali. Zanje so znali izkoristiti najboljše lege in pridelovali dobra vina. V zadnjih desetletjih je vinogradništvo na tem območju doseglo izjemen kakovostni razvoj. Žal pa se marsikje vinogradi zaraščajo ali pa so jih izsekali. Še vedno pa jih je dovolj in ob njih se že oglašajo klopotci. Postavitev klopotcev je povsod vesel dogodek, ki ga začinijo s šalami, dobro jedačo in pijačo. Na Slovenskem poznamo več vrst klopotcev, v Slovenskih goricah ima dva para kril, ki jih imenujemo tudi vetrnice, na Goričkem tri pare in na avstrijskem Štajerskem kar štiri pare kril. Že leta 1797 je o klopotcu pisal Leopold Volkmer v svoji znani pesmi Tolažba enega vincerla (Tolažba enega viničarja). Vsak klopotec ima mogočen rep, ki je običajno narejen iz brezovih vej. Iz marsikaterega vinograda se te dni že slišijo zvoki "klipe klope, klipe klope", s katerimi klopotci odganjajo iz goric vse nepridiprave, še posebej nadležne škorce in druge ptice, ki jim dišijo zoreče jagode.
V Sloveniji je klopotec najbolj razširjen v Prlekiji, v Slovenskih goricah, v Halozah in na Goričkem. Prvič se omenja konec 17. stoletja in v začetku 18. stoletja. Najprej naj bi jih za krajši čas postavljali na poljih, kasneje pa vse do danes v vinogradih. Večino klopotcev danes postavljajo ob prazniku sv. Jakoba in sv. Ane, ki sta prva znanilca jeseni (po domače prva "jesenšaka").
