Svetovalka za kmečko družino poklicno življenje posvetila razvoju kmetij, zlasti položaju gospodinj

Že kot študentka agronomije je Hinka Hržič iz Velike Nedelje delala v laboratoriju Tovarne sladkorja Ormož in po študiju pričela kot mlečna kontrolorka v tamkajšnji kmetijski zadrugi. Po treh letih je postala svetovalka in pospeševalka na področju vrtnin. Od leta 1990 je delala na tedanjem Obdravskem zavodu Ptuj, zdaj Kmetijsko-gozdarskem zavodu, kot svetovalka za kmečko družino in dopolnilne dejavnosti.

"Prav to delovno mesto me je še bolj zbližalo z drugimi Aktivi kmečkih žena po ormoški občini, čeprav sem v domačem aktivu bila dejavna že od leta 1983," pripoveduje Hržičeva. Na kulinaričnih razstavah je s svojimi izdelki prvič sodelovala kot osnovnošolka in v drugem razredu je na novinarsko vprašanje, kaj želi postati, ko bo velika, odgovorila, da bo kmetica. Bila je zelo žalostna, ko potem njen odgovor sploh ni bil objavljen.

"Na našem dvorišču je bila enota podjetje Emona, dedek Franc Medik je bil njen vodja, moja mama Vladimira Lah pa tajnica in blagajničarka ob še petih zaposlenih. Ukvarjali so se z odkupom gob, gozdnih sadežev, borovnic, malin, jajc in polžev - in že kot otrok sem bila vedno poleg delavcev, ki so pripravljali gobe za izvoz. Že leta 1975 so gobe vlagali v kozarčke in jih prodajali kot grosisti. Oče Ivan Lah, zaposlen v TGA Kidričevo, je po službi kmetoval, imeli smo tudi krave. Od babice Antonije Medik sem se naučila delati kuhani sir, skuto in kislo smetano - oče je moj sir nato prodal sodelavcem.Tudi znanje izdelave tünke, kisanja zelja, dela na vrtu sem pridobila od babice. Na kmetiji smo kasneje pridelovali zgodnji krompir ter pričeli z vinogradništvom," se spominja Hržičeva.

Z možem Jankom Hržičem sta nadaljevala pridelavo poljščin in vrtnin ter vinogradništvo in vinarstvo. Hržičeva: "Čeprav je mož imel leta 1995 hudo prometno nesrečo, nisva obupala. Po njej sva zgradila hišo in ob pomoči staršev nadaljevala predvsem sadjarstvo in vinogradništvo. Najbolj sem ponosna na najine štiri otroke: Lauro, Mihaelo, Davida in Marka. Vsak ima svoj poklic in zelo so delavni, pridnost pa že prenašamo na vnuke. Zelo sem hvaležna mami in očetu, ki sta mi pomagala vzgajati otroke, saj je moja služba zahtevala celega človeka tudi zunaj delovnega časa, čeprav to delo ni bilo posebej plačano."

Zadnjih dvajset let, pravi, imajo svetovalci čedalje več dela z vlogami na razne investicijske razpise in za neposredna plačila, ki se nenehno spreminjajo. A Hinka najbolj uživa v delu z društvi kmečkih žensk oziroma gospodinj: "Vedno sem storila vse, da bi članice dobile najboljša strokovna izobraževanja, a tudi strokovne ekskurzije, večinoma kot ogledi dobre prakse. Bila sem na razpolago vsem, ki so potrebovali nasvet ali kakršnokoli strokovno ali administrativno pomoč pri zagonu dopolnilnih dejavnosti, pridobivanju nacionalnih poklicnih kvalifikacij in podobno."

Zelo dobro je sodelovala s tremi občinami na Ormoškem v različnih projektih, tudi z osnovnimi šolami, s srednjo živilsko šolo v Mariboru ter s Srednjo kmetijsko šolo Ptuj in ormoškim TIC-em. Pa tudi s pomembnimi službami in uradi: "Tako sem lahko posamezne stranke usmerjala do pravih odločitev pri dopolnilnih dejavnostih in strokovnih znanjih pri pridelavi ali predelavi."

Veliko je Hržičeva prispevala k državni razstavi Dobrote slovenskih kmetij: "V bistvu sem kmetijam odpirala poti na domače in tuje razstave, kjer lahko promovirajo svoje izdelke. Vedno sem kmečke ženske spodbujala, da so se lotile dopolnilnih dejavnosti - in veliko jih je poskrbelo za dodaten zaslužek na kmetiji. Zelo sem ponosna na vse sodelujoče na državni razstavi Dobrote slovenskih kmetij, saj so prejemale številna priznanja in kipce kakovosti."

Med mnogimi razstavami ji je pri srcu Razstava pridnih rok v Ormožu, ki jo kmečke gospodinje pripravljajo v času martinovanja. Razstave so njena zamisel in z njimi so pričeli že leta 1985: "Zadnja leta je razstava našla prostor v pritličju nekdanje blagovnice Tima. Gre za tematske razstave, naj so to praznični pogrinjki, potice, pogače, izdelki iz orehov in podobno. Na razstavi se nam pridružijo ponudniki turističnih ali vinogradniških kmetij in kmetije z dopolnilnimi dejavnostmi. Razstav se vedno zelo veselimo in so odlično obiskane. Že nekaj let zbiramo izvirne prleške recepte, ki jih oblikujemo v stenski letni koledar in jih razdelimo med članice in druge, saj želimo, da bi recepte ohranili. Prav zdaj članice društva zbiramo avtohtone recepte sezonskih jedi iz Prlekije, ki jih poznamo samo tukaj, saj imamo v načrtu izdajo kuharske knjige."

Hržičeva je bila sprva članica društva Podeželska mladina in je kasneje kot mentorica zanjo pripravljala kvize. Aktivno je sodelovala pri postavitvi informativnih tabel za kmetije in njihove dejavnosti in pomaga pri pripravah za pridobivanje certifikatov blagovne znamke Jeruzalem Slovenija. ​Sogovornica se spominja, da na začetku njenega poklicnega dela še ni bilo telefonov, zato so morali na teren, če so želeli kmetije obveščati: "Pogoj za službo je bil lasten avto. Ceste so bile makadamske in na roke smo pisali vse naslove za poštno obveščanje. Zato še danes vem veliko hišnih številk na pamet. Nismo imeli računalnikov, a danes si našega dela brez računalnika in mobilnega telefona ne moremo zamisliti."

Letno je organizirala več kot 20 različnih kuharskih tečajev in drugih predavanj. Obžaluje, da so izobraževanja zdaj manj obiskana, vendar je ponosna, da je precej izdelkov, ki so jih spoznali na izobraževanjih, dejansko mogoče kupiti na tukajšnjih kmetijah. Hržičeva povzame: "Najbolj me veseli delo z ljudmi, še posebno, ko so zadovoljni. V slabo voljo pa me spravlja zakonodaja na področju dopolnilnih dejavnosti. Vse je čedalje bolj komplicirano. Dopolnilne dejavnosti bi morale biti pavšalno obdavčene, tako kot je to v sosednjih državah."

Ko ne bo več v službi, se bo še bolj posvetila družini in vnukom. Zelo uživa v naravi in pri delu na vrtu. Vezanje v vinogradu je večinoma njeno delo, čeprav sta z možem kmetijo predala sinu Davidu. Večkrat si vzameta čas za oddih na morju. Upa, da bo imela dovolj časa tudi za druženje s prijateljicami. Bila je tudi strastna planinka - samo v času srednje šole in študija je bila na Triglavu kar šestkrat.