Denis Živčec
Presenečenje? Niti ne. Teren so pripravljali že kar nekaj časa in informacije o tem, kako zelo naj bi bila kraljeva družina pretresena in presenečena zaradi umika princa Harryja in vojvodinje Meghan, se zdijo precejšen larifari. Ohlajalo se je že mesece. Tudi z uradnimi potrditvami. Da odnosi v družinskem krogu ne prekipevajo od prisrčnosti, je pred časom potrdil kar sam Harry, češ da sta z bratom Williamom krenila vsak po svoji poti. Posnetki njegove poroke, kjer sta si brata zadnjič trdno stala ob strani, so zdaj le še spomin na neke druge čase. Kraljica Elizabeta je med svojim božičnim nagovorom v ozadju imela le še fotografije prestolonaslednikov. Tudi na uradnem novoletnem portretu je pozirala le z naslednjim kraljem, princem Charlesom, njegovim sinom Williamom in njegovim sinom Georgem. Kot bi želela spomniti, da je prihodnost najpomembnejše evropske monarhije v rokah resnih aristokratov, ne estradnikov. Kri ni voda, pozornost, ki jo je svetovna javnost v zadnjem letu namenjala Harryju, za katerega je že ves čas jasno, da ne bo nikoli kralj, je očitno nekomu začela iti na živce, hkrati je kraljevo družino spet peljala na tanek tabloidni led, s katerega si je po smrti princese Diane tako zelo želela odstopicljati.
Korak v dolgočasnost je za plemiče, ki živijo na račun davkoplačevalcev, težka kupčija. Sploh v novem tisočletju, ko nič ni samoumevno, še najmanj monarhija. Ljudje bodo kronane glave želeli le, dokler jim bodo simpatične in zabavne. Zgolj dolgočasni družinski portreti, ki jih vsake toliko blagovolijo poslati med ljudstvo, niso dovolj. Humanitarnost v resnici zanima le tiste, ki se jih tiče neposredno.
