Življenjske lekcije Ane Tavčar Pirkovič: Nisem popolna, sem zmotljiva, sem samo človek, ženska

Ana, pri vas ne gre brez vprašanja o jutrih. So tudi sicer vaš najljubši del dneva ali je tesna povezanost z jutri le službene narave? 
Ne boste verjeli, ampak jaz sem eden najmanj jutranjih ljudi, kar si jih lahko zamislite, in z veliko težavo in muko vstajam sredi noči (ob 4. uri), da pridem v službo. Ampak usoda je tako hotela, da sem pristala v jutranjem programu in sem še danes tukaj. Je pa res, da imam iskreno rada oddajo in potem se vsako jutro, ko zazvoni budilka, spomnim na to. Po drugi strani pa takrat, ko zgodaj vstanem - denimo poleti ali med vikendom, če me zbudijo otroci - z veseljem izkoristim to čarobno jutranjo tišino, oblečem mehko haljo in si skuham kavo in v tišini zrem skozi okno. In ti trenutki so neprecenljivi, tako da bi morala morda ta svoj bioritem malo popraviti in bolj naravnati sebe na jutra. Tudi takrat, ko nisem v službi. 
Kaj pomembnega vas je naučilo življenje na televiziji? Kako in kdaj vam je ta medij prirasel k srcu? 
Ta medij me je neverjetno privlačil že kot majhno deklico. Prva igrača, ki se je bolj živo spomnim, je mikrofon. Imela sem 4 leta in dobila mikrofon, pozabila na vse barbike in kocke in samo še govorila v mikrofon. To so tako živi spomini! Posnela sem kaseto, ki je ne najde, prava škoda. Vem samo, da sem ure in ure snemala neke namišljene intervjuje. In potem sem kot punca, šolarka, toliko in tako rada gledala televizijo, da so mi doma morali omejiti čas, koliko časa lahko preživim pred ekranom. Znala sem vse oddaje na pamet, takrat je bila pravzaprav edina televizija nacionalka in še danes kolegom ni jasno, kako se določenih oddaj spomnim in vem, kaj se je dogajalo v določeni oddaji, kljub temu da sem tako mlada. Mlada zgolj v kontekstu, kako stare oddaje poznam:). In ta fascinacija nad TV-medijem je ostala, me je pa delo tukaj kmalu zelo prizemljilo. Ni vse zlato, kar se sveti.