Sočutni ameriški predsednik Joe Biden, dobrodušni striček Joe, ki ima vedno na voljo ramo za bolečine drugih, je tokrat napravil hladnokrvno računico. Američani imajo dovolj neskončne vojne, v veliki večini podpirajo umik, Afganistan pa bo čez štiri mesece pozabljen. Toda ob prizorih kaotičnega bega iz Kabula te dni po predsedniku udrihajo z leve in desne.
Biden je v začetku julija na vprašanje, ali držijo primerjave z Vietnamom, odločno odvrnil: "Niti najmanj, sploh ne ... Ne bo šlo tako daleč, da bodo ljudje na strehi ameriškega veleposlaništva čakali na rešitev iz Afganistana."
Ko pred hišo političarke že stoji talibanska straža ...
V nedeljo, ko so ameriški vojaški helikopterji osebje veleposlaništva odvažali na kabulsko letališče, je zunanji minister Antony Blinken še vedno neprepričljivo zagotavljal, da "to nedvomno ni (novi) Sajgon". Toda ZDA sta preplavila podobna osuplost in ogorčenje kot 1975. ob begu iz prestolnice Vietnama. Razočarani veterani se sprašujejo, zakaj so leta odhajali pod Hindukuš in tam izgubljali ude in prijatelje. Negotova je usoda več kot 18.000 Afganistancev in njihovih družin, ker so pomagali Američanom, sedaj pa so tarča talibanov. Atia Abawi, nekdanja dopisnica televizije NBC v Kabulu, je v ponedeljek s solzami v očeh opisovala klice na pomoč, ki jih dobiva, in nemoč, da komu pomaga. Od dveh pripadnic posebnih enot, ki se na ulicah Kabula skrivata pred zanesljivo smrtjo, do političarke, ki je s tremi hčerami ujeta doma, pred hišo pa že stoji talibanska straža.
Prvotni cilj, razbitje Al Kaide in kaznovanje Osame bin Ladna, je bil že zdavnaj dosežen
Biden je v ponedeljek odločno branil svojo odločitev o popolnem umiku in le bežno priznal, da je ta pomagala ustvariti sedanjo krizo. Krivdo je porazdelil predvsem na hiter razpad afganistanskega režima, na vlado Donalda Trumpa, ki je sklenila takšen dogovor s talibani, na druge predhodnike, ki so podaljševali vojaško navzočnost v Afganistanu brez jasnega načrta, zakaj so tam in do kdaj bodo. Po njegovih besedah so že zdavnaj uresničili prvotni cilj, razbitje Al Kaide in kaznovanje Osame bin Ladna zaradi terorističnega napada na ZDA. "Vem, da me bodo kritizirali, a raje sprejmem vse kritike, kot da bi odločitev prepustil še enemu predsedniku ZDA," je bil odločen. Ni se zmotil, jedkost se siplje z vseh strani. "Trditve vlade, da to ne bo Sajgon ... morda imajo prav, saj je precej huje kot Sajgon," je bil oster Ryan Crocker, ameriški veleposlanik v Afganistanu v času predsednika Baracka Obame.
Napačne ocene in kazanje drug na drugega
Iz Bele hiše prihajajo neuradna poročila, da ima predsednik zelo jasna stališča na področju zunanje politike. Ta temeljijo na letih dela v Washingtonu, pri čemer je lahko zelo trmast in ne dopušča drugačnih mnenj. Zato hitro je oživel zapis nekdanjega Obamovega obrambnega ministra Roberta Gatesa iz njegove avtobiografije, da "je imel Biden v zadnjih štirih desetletjih napačno mnenje o skoraj vsakem pomembnem zunanjepolitičnem in varnostnem vprašanju". Gates je še pred izvolitvijo Bidna trdil, da ima ta zapleten odnos z vojsko in da bi kot vrhovni poveljnik lahko imel težave. Molk vojaškega vrha v zadnjih dneh morda kaže, da se napoved uresničuje. Američani se medtem sprašujejo, kako so odgovorni (znova) tako napačno ocenili razmere. Znotraj vlade naj bi že prihajalo do prelaganja krivde. Vojska s prstom kaže na zunanje ministrstvo, to trdi, da je delovalo v skladu z obveščevalnimi poročili, obveščevalni uradniki odgovarjajo, da so že mesece opozarjali na možnost hitrega razpada sistema.
Podobe iz Kabula bodo za vedno povezane z Bidnovim predsedovanjem, čeprav je plaz sprožila Trumpova vlada, ko je s talibani ihtavo sklenila slab dogovor o umiku. Toda po šestih mesecih novega predsednika se je pokazalo, da je ta oportunistično pripravljen ohraniti sporne dele predhodnikove zapuščine, če ustrezajo njegovim političnim vzgibom. Zato se ameriški zavezniki sprašujejo, ali je resnično konec tudi Trumpovega izolacionizma. Bidnova priljubljenost doma je po analizah spletnega časnika FiveThirtyEight v zadnjih dneh doživela opazen padec. Toda Bela hiša stavi na stari kliše, da je zunanja politika globoko v ozadju, ko Američani odhajajo na volišča.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
