V ruskem turističnem središču Soči sta včeraj ruski predsednik Vladimir Putin in njegov beloruski kolega Aleksander Lukašenko izpostavila tesno sodelovanje med državama. Po srečanju sta se skupaj odpravila na smučanje.
"Ne mine dan, da najini sodelavci ne bi reševali problemov," je Putin dejal ob tem. Lukašenko je Putina označil za človeka, ki mu stoji ob strani. Ruski predsednik je še napovedal, da bo Rusija manjši sosedi dostavila dodatne zaloge ruskega cepiva proti covidu-19. "Moči v boju proti pandemiji moramo združiti tudi z našimi evropskimi kolegi," je še dejal Putin. Predsednik Belorusije se je Putinu, s katerim sta se nazadnje srečala septembra lani, zahvalil za finančno pomoč beloruskemu gospodarstvu. Vsaj glede na del pogovora, ki so ga prenašali po televiziji, voditelja nista govorila o protestih, ki že pol leta pretresajo Belorusijo zaradi spornih predsedniških volitev.
Putinov vzornik
V Večeru smo ob tem zgodovinarja, docenta s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dr. Aleša Mavra, izjemnega poznavalca razmer v državah vzhodne Evrope, povprašali o zgodovinskih vezeh Rusov in Belorusov: "Od vseh nekdanjih evropskih republik Sovjetske zveze je prav Belorusija najbolj navezana na Rusijo. Beloruski pesnik Valjancin Akudovič je nekoč zapisal, da Rusija ni vzhodno od Belorusije, ampak je vzhod Belorusije. V času Lukašenkove oblasti od leta 1994 se je ta trend večinoma samo krepil. Lukašenko je še v Jelcinovem času, leta 1996, podpisal sporazum o državni zvezi Belorusije in Rusije. To je takrat koristilo obema stranema. Lukašenko si je celo obetal, da bo ob šibkem Borisu Jelcinu v tej zvezi prva violina. Jelcin pa je hotel vsaj z 'ohranitvijo' Belorusije v ruskem 'imperiju' zadostiti velikim izgubam iz prejšnjih let, predvsem izgubo Ukrajine. Tako je Belorusija nekako postala 'država na preklic', saj lahko v Rusiji praktično vse, kar se v njej dogaja, štejejo za svojo notranjo zadevo. To je za samostojni razvoj države seveda zelo nevarno. Ampak večina Belorusov je bila vsaj do nedavna iskreno naklonjena Rusiji."
Nekaj časa se je zdelo, da pa Putin Lukašenka ne podpira brez rezerve? "S preveč očitno podporo Lukašenku, ki mu je sicer nekak vzornik, kot Mussolini Hitlerju, se je Putin zbal, da bo od sebe odbil v osnovi prorusko usmerjene mlade Beloruse, kot je verjetno za dolgo časa že odbil Gruzijce in Ukrajince. Tudi sam sem precej upov polagal v možnost 'armenskega' scenarija. Po njem bi Putin dovolil bolj demokratično oblast, geopolitično pa bi Belorusija ostala v ruski orbiti. Vendar se za to Putin ni odločil. S posojili je Lukašenku omogočil preživetje v najtežjem poletnem in jesenskem obdobju. Paradoksalno je Aleksej Navalni najboljši Lukašenkov zaveznik. Kajti Putin se še bolj kot septembra boji, da bi uspeh demokratičnega gibanja v Belorusiji omajal tudi njegovo oblast. Zdaj bo Lukašenko drugače kot prej zadovoljen s položajem ruskega gubernatorja v Belorusiji. Legitimnost doma je v veliki meri zapravil. Uživa največ 30 odstotkov podpore, na volitvah pa si je pripisal 80 odstotkov, a je to številko pred nekaj dnevi relativiziral, češ da so guvernerji okrožij 'pretiravali'."
Zamujanje sankcij
Evropska unija (EU) razmišlja o sankcijah ne le zoper Rusijo, včeraj so se zunanji ministri EU o tem načelno strinjali, pač pa tudi zoper Belorusijo? "EU je zamudila s sankcijami. Prve je uvedla šele v začetku oktobra in takrat na seznamu niti ni bilo Lukašenka. S tem je posredno pomagala režimu preživeti. Poleg tega je Lukašenko vedno spretno izkoriščal strah EU pred tem, da si Rusija Belorusijo preprosto priključi. Tedaj bi seveda tako v Bruslju kot v Washingtonu raje požrli 'tamponsko diktaturo' kot neposredni ruski nadzor. In tako bo šlo naprej. Lukašenko bo spet dobil odpustek za skromne koncesije, recimo izpustitev nekaj političnih zapornikov, kot že leta 2009 in 2015, ko se je tudi otresel sankcij. Obračunavanje z opozicijo spominja na sovjetske čase. Zato je čudež šestmesečno vztrajanje demokratičnega gibanja, ki si ga brez družabnih omrežij verjetno ni mogoče zamisliti. Ker pa lahko Putin dogajanje v Belorusiji razume kot rusko notranjo zadevo, morajo biti protesti izključno mirni. Zato avgusta niso izkoristili lastnega potenciala. Če bi takrat poskusili z osvoboditvijo političnih zapornikov, bi morda celo uspeli, a bi lahko bil to izgovor za neposredni ruski poseg. Zelo negativno se je odrazilo še dejstvo, da so namesto stavkajočih beloruskih novinarjev državne televizije, ki so zahtevali objektivno poročanje, po 17. avgustu takoj vskočili ruski trdorokci s kanala Russia Today."
Pred časom je bila tudi Slovenija zoper zaostrovanje sankciji proti Minsku. Zakaj? "Spomnim se primera beloruskega oligarha Jurija Čiža, ki je pozneje pristal v beloruskem zaporu. Čiž je bil partner slovenskega Rika pri gradnji hotela Kempinski v Minsku. Slovenija z zunanjim ministrom Karlom Erjavcem se je leta 2012 borila za njegovo izločitev s seznama sankcij. To ni nič zelo nenavadnega. Celo Latvija, ki je sicer v prvi vrsti prizadevanj za pomoč Belorusom proti Lukašenku, je nedavno dosegla umik podobnega podjetnika s sankcijskega seznama, ker veliko posluje v Latviji."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
