Si lahko zamislite časopis brez ene same fotografije, brez bombastičnih naslovov, skoraj brez oglasov, na nekaj straneh porumenelega papirja? Zavrtite čas nazaj. Britanski časnik The Guardian, ki ostaja eden redkih branikov pred tabloidnostjo in ponorelostjo digitalnega sveta, kjer resnica postaja drugorazredna tema, je včeraj upihnil 200. svečko. Mimogrede, Večer kot najstarejši slovenski časopis je lani, žal zaradi koronakrize manj slovesno, kot bi si želeli, proslavil 75. rojstni dan. "The Guardian je bil vedno predan novinarstvu, ki vztraja pri resnici, izziva močne in krepi zgodbe o ljudeh, ki jih sicer nikoli ne bi slišali. Ta predanost traja že dve stoletji. Le malokatera stvar doseže to častitljivo starost. Starejši smo od večine držav, skoraj vseh političnih strank in mnogih živali na planetu. V dvesto letih je Guardian iz tednika za nekaj tisoč liberalcev iz Manchestra prerasel v globalni časopis z redakcijami v Veliki Britaniji, ZDA in Avstraliji. Ima več deset milijonov zvestih bralcev po vsem svetu, v 180 državah pa več kot 1,5 milijona podpornikov, ki varujejo našo dragoceno neodvisnost, poganjajo naše preiskovalno delo in ljudem po vsem svetu omogočajo branje, poslušanje in gledanje zelo vplivnega in kakovostnega novinarstva," so zapisali ob jubileju. No, pri živalih, ki jih skupaj z okoljem v Guardianu skrbno spremljajo, so v citatu mislili na vrste, ki izumirajo.{infobox-quote_full}160931{/infobox-quote_full}
Dr. Jernej Amon Prodnik s katedre za novinarstvo pri FDV o tem fenomenu dobrega, resnega, preiskovalnega in javnosti zapisanega novinarstva pravi: "Guardian danes spada med osrednje svetovne novinarske institucije, vendar je takšen v resnici postal šele z internetom, saj je v svoji inovativnosti pogosto oral ledino in postavljal standarde v digitalnem okolju. Ker ima korenine v Manchestru, ni presenetljivo, da izhaja iz delavskih bojev, vendar je njegova progresivna drža kasneje postala precej zmernejša, s čimer se je marsikomu tudi zameril. Kar pri Guardianu posebej izstopa, je njegova lastniška struktura. Družina C. P. Scotta, ki je bil lastnik in urednik časopisa več kot petdeset let, je po njegovi smrti Guardian predala v upravljanje neprofitnega sklada. V imenu javnega dobrega so se s tem odrekli visoki kupnini, časopis pa posledično ni pod tako velikimi tržnimi pritiski, ki bi ga že na kratek rok gnali le v iskanje dobičkov. Sklad se tudi ne vmešava v uredniško politiko časopisa. Guardian seveda ni dobrodelna ustanova, ampak zagotovo tudi ni preprosto biznis. Po eni strani ga je ta lastniška struktura obvarovala pred poizkusi nasilnih prevzemov in senzacionalizmom, kar sta bili očitni težnji medijskih trgov v zadnjih dveh desetletjih, po drugi pa je zagotovo tudi prispevala k visokemu zaupanju, ki ga uživa med bralstvom. Danes je to bralstvo globalno, kar mu omogoča edinstven model še zmeraj povsem prosto dostopnega kvalitetnega novinarstva, ki ga s prostovoljnimi donacijami podpirajo številni podporniki časopisa."
Zgodb, ki so jih odprli pri Guardianu, je ogromno. Če pogledamo samo najbolj odmevne v tem tisočletju, so bile to tiste o aferi WikiLeaks, kjer je žvižgač Julian Assange razkrival svetovno diplomatsko hinavščino, pa serija člankov o ameriški varnostni agenciji NSA, ko je Edward Snowden pojasnil, kako ZDA vohunijo za vsemi, tudi zavezniškimi državami in njihovimi voditelji, do Panamskih dokumentov o davčnih oazah in finančnih utajah ...
Zgolj mimogrede: pri Guardianu so se - na njihove stroške - šolali številni slovenski novinarji. Tudi Večerovi.
