Evo, sirene tulijo za zračni napad," reče Ženja Duhovič, ki od romunsko-ukrajinske meje sedi z nama v najinem avtomobilu, za nama pa se skozi vasico Čepo v vlačilcu pelje še 16 ton nujne pomoči slovenskih občin za Ukrajino. To ni klasična humanitarna pomoč, kot je znana pri Rdečem križu. Nujno pomoč manjše slovenske občine za Ukrajino pošiljajo v okviru pobude Mostovi zaupanja, ki so jo vzpostavili v programu U-lead, ki ni politično nevtralen, saj gre za sodelovanje med Ukrajino in Evropsko unijo.

Čujem Duhoviča in zakolnem. Duhovič, najin ukrajinski gostitelj tukaj v Zakarpatju, ki naj bi bilo za zdaj varno pred ruskimi napadi, nejeverno pogledam. Kajti sirene pravzaprav tulijo na njegovem mobilniku. "Ja, takšno aplikacijo imamo zdaj Ukrajinci, da nas po telefonu opozorijo s sirenami. Če pa spustiš šipo, boš slišal, da sirene gasilskega doma zavijajo tudi po Čepi." In res. "Smo v nevarnosti?" izdavim. "Ne, ne. Tukaj se sirene po navadi oglasijo enkrat na dan, toda zračnega napada v tej regiji še ni bilo, saj tukaj ni nekih vojaških objektov. Zagotovo pa Putin ne bo napadel madžarske vasi, kajti v tem delu Zakarpatja živi Orbanova manjšina. Drugače je v Kijevu, tam se sirene oglašajo vsaj desetkrat na dan, pa tudi zračni napadi so in to tudi na stanovanjske četrti okoli mesta." Duhovič bo že vedel. V Hust je moral zbežati iz Kijeva.

No, tako je Večerova ekipa na neki način doživela ognjeni krst Putinove vojne v Ukrajini, čeprav smo lahko svojo pot do Husta nemoteno nadaljevali. Kasneje smo izvedeli, da so tri ruske rakete, to je bilo v soboto, v Lvovu povzročile velike eksplozije, domnevno res na vojaških objektih. Toda med njimi je bilo tudi skladišče goriva. Bilo naj bi vsaj pet ranjenih. V Čepi smo bili slabih 200 kilometrov zračne linije proč od te havarije. Duhovičeva hladna analiza zvoka siren je bila pravilna.

Pomoč slovenskih občin

Ampak gremo po vrsti. Večerovca in tovornjak podjetja Medol iz Lovrenca na Dravskem polju, ki sta ga vozila Uroš Ekart in Primož Baklan iz Cirkovc, smo z nujnim humanitarnim tovorom, torej hrano, od konzerv, masti z ocvirki, testenin ter hrane za otroke pa do zdravil, higienskih in sanitarnih pripomočkov, plastenk vode, čez Madžarsko in del Romunije navsezgodaj zjutraj krenili iz Slovenije. Kot rečeno, so pomoč za Ukrajino zbirali v slovenskih občinah. To je bil že drugi takšen konvoj. Na prvem pred dvema tednoma je bilo kar 40 palet pomoči. Dvajset slovenskih občin je partnerjev v omenjenem programu U-lead. Pred vojno je ta organizacija, ki v celoti spada pod nemško vlado, v Ukrajini postavljala lokalno samoupravo. Iz Slovenije je zraven nekdanji državni sekretar Andrej Horvat in Duhovič je njegov sodelavec. Tudi Horvat je ob izbruhu vojne moral z družino zbežati iz Kijeva. Doma v Sloveniji je nato partnerske občine na zamisel župana Kočevja Vladimirja Prebiliča spodbudil, da napadenim pobratimom pomagajo v podprogramu Mostovi zaupanja.

V drugo so nujno pomoč za ukrajinske civiliste zbirali v Lenartu, Odrancih, Kočevju in Logatcu, svoj delež so prispevala še prekmurska podjetja Pomurske mlekarne, Osem, Kodila, Lekarna Titan in Mlinopek. Na dvanajsturni poti nam je kakšne pol ure vzel še gumidefekt na obvoznici, ki ni vredna imena kakšnega kolovoza v Slovenskih goricah, okoli romunskega mesta Satu Mare. A nama je Primož, k sreči tudi vulkanizer, počeno gumo zamenjal v nekaj minutah. Še nekaj ur smo se zadržali na romunsko-ukrajinski meji. To pa zato, ker so ukrajinski policisti, pravzaprav policistke, natančno preverjali dokumente tistih, ki so želeli zapustiti državo. Brez posebnih dovoljenj namreč iz Ukrajine iz očitnega razloga ne smejo moški med 18. in 60. letom starosti. Na romunski strani na meji te begunce čakajo prostovoljci, ki jih odpeljejo v bližnji Halmeu, kjer jih posadijo na avtobuse in na vlake proti zahodu. V soboto nama romunski sogovorniki povejo, da je naval beguncev že mimo, da jih je bilo v soboto dopoldne le kakšnih 20. Večina beguncev iz Ukrajine zedaj z vlakom potuje na madžarski prehod Zahony, še pojasnijo.

Starejši so teritorialci, mlajši vojaki

V Hust prispemo pozno popoldne. Tam že čakajo prostovoljci, ki so pomoč v kakšnih treh urah pretovorili. Del je je šel za vrtec pri Hustu, kjer je 60 beguncev, večinoma manjših otrok z materami, nekaj hrane so namenili domačim teritorialcem, večino pa preložili s slovenskega tovornjaka na ukrajinskega. Del tovora je šel za kraj Monastirjska med Ivano-Frankivskom in Ternopilom, drugi del pa v Drohobič pri Lvovu. Ženja na pakete piše številke, da bodo vedeli, kje je treba kaj raztovoriti. Vse skupaj opazujejo, malo pa tudi pomagajo trije uniformirani in oboroženi pripadniki ukrajinske teritorialne obrambe z maskami, a ne proticovidnimi, na obrazih. Povprašam jih, koliko so stari. Dva 38 let, eden 40. Povejo, da so iz Husta, da se za obrambo domovine urijo tri dni na teden, drugače pa že imajo patruljne in stražarske naloge. "Da so ljudje pomirjeni, da vidijo, da jih ščitimo, da jih ob sirenah usmerjamo v zaklonišča, osem jih je v tem 30-tisočglavem mestu, ki ta hip gosti še deset tisoč beguncev," pove eden od njih, ki ima na nogah obute kar teniske. Doda, da so v teritorialni po večini še starejši moški, mlajši pa so v ukrajinski vojski, ki je bila pred vojno profesionalna, zdaj pa je bila uvedena splošna mobilizacija. Vprašam jih, ali so že doživeli kakšne napade ali provokacije, pa slišim: "Da, večkrat smo zvečer po mestu odkrili svetlobne naprave, ki naj bi rusko aviacijo usmerjale na določene cilje. Dve lučki, svetlobna markerja, smo odkrili tudi na šoli. Otroci sicer imajo zdaj pouk na daljavo, toda v poslopju so begunci iz drugih predelov Ukrajine." Toda ruska letala ne upajo več letati čez Ukrajino, saj so jih Ukrajinci z zahodno vojaško pomočjo že preveč sklatili z neba, zato, rečejo, ni bilo pokola. Toda rakete pa letijo še naprej in uničujejo državo.

No, v Hustu vidiva tudi bodrilne jumbo plakate z napisi Slava Ukrajini, slava junakom. Ženja naju opozori na še enega, recimo, zajebantskega, na katerem je izpisana znamenita fraza branilcev Kačjega otoka. Ti naj bi bili ruski vojaški ladji namesto predaje zabrusili, naj se jebe. Toda kot sva ugotovila, je bil prevod te fraze v zahodne jezike, sicer neolepšan, netočen. Ukrajinski vojaki so namreč ruskim marincem dobesedno zabrusili "Nabijemo vas na k...!", pri čemer so za moški spolni organ še dodatno prezirljivo uporabili mongolsko besedo, ki je pri Rusih in Ukrajincih ostala še od davnih vpadov azijskih ljudstev v te kraje.

Ena ura naprej, desetletja nazaj

Zvečer, ko je slovenska pomoč, potem ko so nam ljudje, ki so se peljali mimo pretovora, v pozdrav trobili in mahali iz avtov, odpeljala na svoj končni cilj, naju je Ženja s prijatelji povabil v bližnje zdravilišče Šajan. "Prvi dan vojne je v Zakarpatje pripeljalo 15 tisoč avtomobilov. Večina teh beguncev je šla dalje na tuje, nekaj se jih je vrnilo, ker je bil prodor ruske vojske hitro ustavljen, veliko jih je ostalo tukaj. V Šajanu je običajno tisoč ljudi, zdaj jih je tri tisoč." No, Ženja je ostal v Zakarpatju skupaj s prijateljem Jurijem Smalivusom, toda njuni soprogi in skupaj pet otrok je zatočišče našlo v - Murski Soboti.

Bliža se polnoč in Sergej Jurčuk, Jurijev tast, nazdravi z vodko, ki jo od nekod potegne - kajti žganih pijač zdaj med vojno v Ukrajini ne morete kupiti -, in reče: "V noči na nedeljo Ukrajinci, tako kot vi Slovenci, gremo s poletnim časom za eno uro naprej v prihodnost. Rusom pa je v mesecu dni napadov na Ukrajino že uspelo iti 30 let nazaj v preteklost!" "Budmo!" nazdravimo po ukrajinsko in si želimo, da bo vojne čim prej konec.