"Joj, kako sem vam neizmerno hvaležna, hvaležna tudi Sloveniji za pomoč za naše otroke," na robu solz na pragu vrtca v Nižnejem Selišču, kake pol ure vožnje po najbolj možno razriti cesti od Husta v ukrajinskem Zakarpatju, govori direktorica, pri nas bi rekli ravnateljica, Tatjana Geleban. V vrtec, kjer je nameščenih okoli 60 beguncev, od tega 27 otrok, smo skupaj z ukrajinskimi organizatorji, ki jih vodi Ženja Duhovič, pripeljali in spravili del nujne pomoči. To so za Ukrajince zbrali v slovenskih občinah, svoj delež je primaknilo še pomursko gospodarstvo. Dan prej so Ženjini prijatelji, ki so po večini pred ruskimi bombami in raketami v zahodno ukrajinsko pokrajino Zakarpatje morali zbežati iz Kijeva, vrtcu iz lastnih žepov kupili dva pralna stroja v skupni vrednosti tisoč evrov.

Mostovi zaupanja med vojno

Kot smo v Večeru že pisali, je dvajset, pretežno manjših slovenskih občin s partnerskimi ukrajinskimi pred vojno sodelovalo v nemškem evropsko-ukrajinskem programu U-lead pri vzpostavljanju lokalne samouprave. V U-leadu sodelujejo tudi mesta in občine, poleg slovenskih, iz Nemčije, Poljske, Danske, baltiških držav ... Ob izbruhu vojne so slovenske občine pod geslom Mostovi zaupanja začele zbirati najnujnejšo pomoč za Ukrajince. Doslej so v ukrajinski Hust blizu meje z Romunijo v dveh humanitarnih tovornjakih že poslale več deset ton hrane, zdravil, higienskih in sanitarnih pripomočkov ter drugih potrebščin za preživetje civilistov v vojnih razmerah.

Del tega je v nedeljo dobil Tatjanin vrtec. "Glejte, v vrtcu je nastanjenih 60 beguncev, med njimi je 27 otrok, 33 pa je odraslih, večinoma mater, zraven je še nekaj starejših moških. Najbolj hudo je, da so nekateri otroci pred tremi tedni že drugič morali bežati pred vojno. Prihajajo namreč iz Luganska oziroma iz tamkajšnjega internata za socialno ogrožene otroke v Sčastju. Nekateri so sem prišli že leta 2016. Odkar imamo Putinovo vojno, so k nam pribežali še otroci iz Irpina, Kijeva, Harkova, Zaporožja." So otroci travmatizirani, vprašava. "Manj, kot bi kdo pričakoval. Toda, ko zatuli zračni alarm, se zelo ustrašijo. Enako tudi, če nas preletijo helikopterji ukrajinske vojne, ki so na poti v boje v severni, osrednji ali južni del države. Prve dni smo bežali v zaklonišče nedaleč od tod. Sedaj jih samo spravimo z igrišča ali livade v trdno zidani vrtec. Tako, da je zanje lažje, saj v Zakarpatju ne pričakujemo ognjenih udarov ruske aviacije ali raket." Stiske otrok sicer obravnavajo psihologi. Eden je v vasi, drugi pridejo občasno iz Husta, še pove.

Direktorico povprašava, kako je s preskrbo. "Za zdaj imamo vse, vendar je vsakršna pomoč od drugod dobrodošla. Če mi česa zmanjka, lahko pokličem regijske poslance in za otroke se res potrudijo. Lačni ali umazani nismo in upam, da ne bomo, saj se vojna mora končati."

Ko sva se sprehodila po vrtcu, so nama pokazali skladišče, ki se polni s hrano, v drugem prostoru so obleke za najmlajše. V eni od igralnic oziroma prej učilnic je prižgana televizija. Kakšnih deset otrok s stolov in nekaj improviziranih ležišč gleda film Avatar. Ko vprašava, kaj neki počnejo na nedeljsko popoldne, odgovorijo, da so seveda danes prosti. Bodo pa že jutri sodelovali v izobraževalnem programu na daljavo. Starejši se celo zahvalijo za slovensko pomoč, mlajši pa se nemo še bolj stisnejo v mamina naročja.

Vitja bi Putina premagal z iponom

Dvanajstletni Vitja, ki je še z dvema mlajšima bratoma in mamo Julijo pobegnil iz Kijeva v zdraviliški kraj Šajan pri Hustu, je šel pogumno v Nižneje Selišče z nama in Ženjino ekipo. V šolski angleščini pomaga, če nama zmanjka znanja ruščine. Od njega izveva, da je oče, v miru trener borilnih veščin, ostal med branilci Kijeva. Tudi sam trenira judo, se nama pohvali. Pa ga vprašava, če bi na tatamiju Putina premagal. Dvanajstletnik, že zdaj verjetno višine ruskega predsednika, samozavestno z gibi pokaže: "Takole bi ga vrgel z iponom in zmagal!"

Zakarpatje, ena od 24 ukrajinskih regij z okoli milijonom prebivalcev, ki je v Sovjetsko zvezo po drugi svetovni vojni prišlo izpod Češkoslovaške, pred prvo pa je bilo del Avstro-Ogrske, ostaja mirno. Pravzaprav tukaj ljudje živijo, za zdaj, v nekem paralelnem svetu navideznega miru. Ne primanjkuje jim ne hrane in ne energentov, čeprav je polno beguncev. Bila sva v enem od supermarketov v Hustu in police so bile polne. Od sadja, mleka, mesa, vse, celo več vrst čokolad. Cene pa niti ne tako nižje kot v Sloveniji, pri čemer se ukrajinska valuta grivna v razmerju do evra presenetljivo dobro drži.

Toda srečujeva tudi obupane ljudi. Lastnica butika Liza v Šajanu nama hoče plačati kavo, ker je slišala, da sva spremljala slovenski humanitarni tovornjak, in potoži, da je biznisa zavoljo vojne vse manj. Begunka v apartmaju poleg najinega, ki nama ga je priskrbela Ženjina ekipa, mi v joku razlaga, da je sem prišla s hčerko in da je njen dom v Kijevu v ruševinah: "Ni ga več! Ne vem, kam se bomo vrnili niti kako bomo preživeli."

Sirene naju zaklenejo v restavracijo

Večer preživiva v družbi gostiteljev. Na mizi tradicionalna ukrajinska hrana, ponavljajo se zdravice, največkrat tista na slavo Ukrajini, na televizijskem ekranu pa si sledijo video posnetki bojev in vojaških vaj. Gostitelji povedo, da na ukrajinskih televizijskih kanalih zadnjih 30 dni ni veliko razvedrilnih vsebin. Največji del programa so podobno kot na radijskih postajah zavzele militaristične, propagandne in bojne vsebine. Najina družba se za to ne zanima. Ko sva se vozila po Zakarpatju, pa je najino pozornosti pritegnila radijska oddaja "ruski fejk", ki jo pripravlja "medija detektor". Njegove analize dopolnjuje domoljubna in slavilna glasba.

Na poti do nastanitve se v nedeljo zvečer ustaviva v edini še odprti restavraciji v Šajanu. Pol ure do zaprtja sva edina gosta. S televizijskega ekrana nacionalne televizije zre predsednik Volodomir Zelenski, ki vsak večer nagovori narod. Natalija, ki vodi restavracijo, ko sliši, od kod sva, začne zagreto spraševati, če je v Sloveniji kakšna tovarna vojaške obutve: "Škornje bi rabili naši teritorialci!" Debato z osebjem, Nataliji sta pomagala 19-letni Roma in prav tako 19-letna Bohdana, prekineta dva alarma za zračni napad. Natalija postane kar malo panična, takoj pogasne luči in zaklene vrata. Vznemirjena naju prepriča, da ostaneva v lokalu, čeprav sva se namenila oditi v apartma. Iz sekunde v sekundo spremlja objave na posebni aplikaciji, podobni twitterju, na kateri se vrstijo objave, zaradi katerih Natalija zgleda vse bolj zaskrbljena.

Pokaže zemljevid Ukrajine. Vsa država je obarvana rdeče. To menda pomeni, da bi lahko ruske rakete priletele v katerokoli regijo. Natalijo še bolj prestraši naslednja sirena, ki ni pomenila preklica nevarnosti za Zakarpatje. Na televizijskem programu se pojavi sneg. Ko se signal na mali ekran vrne, najprej uzremo telop z navodili za evakuacijo. Nato televizijska voditelja skušata s pomirjujočim glasom razložiti položaj. Natalija doda, da uradno poročilo generalštab objavi v uri in pol. Televizijska voditelja imata na suknjičih prišite nacionalne simbole, v levem robu ekrana je Qr-koda. Ko jo skenirava, naju usmeri na spletno stran za humanitarno pomoč Ukrajini. Nevarnost je čez pol ure preklicana, s trojico si zaželimo vse dobro in se razidemo.

V apartmaju prižgeva televizor. Na ruski televiziji Planeta TV posnetki osvoboditve Dombasa. Znova propaganda. Tokrat ruska. Sledijo prispevki o vsemogočnem Vladimirju Putinu pa o tem, kako so ga Ukrajinci jezili, ko so ustavljali dobavo ruskega plina v Evropo.

Spanec je bil to noč manj miren. Pozni večerni ruski napadi so verjetno preračunani, da bi Ukrajincem kratili spanec. Težko nama je zaspati po izkušnji strahu in panike, ki jo Ukrajincem povzročajo ruske rakete, čeprav na Zakarpatje ni padla še nobena.

Zjutraj izveva, da je bilo napadeno skladišče goriva v Lucku pri beloruski meji.