Irina Filkina je imela za letošnje leto velike načrte. V aprilu bi praznovala 53. rojstni dan, svojo energijo je začela usmerjati vase, saj je zadnja tri desetletja neumorno delala, hkrati pa je med predmestjema ukrajinske prestolnice, Bučo in Irpinom, vzgajala svoji hčerki.
V začetku letošnjega leta se je vpisala na tečaj ličenja in si kupila tudi prvi komplet ličil, črtal in korektorjev, vse to pa je želela uporabiti ob obisku koncerta. Za valentinovo si je celo omislila češnjevo rdečo manikuro z motivom srca, saj je začela ljubiti samo sebe, je za ameriško televizijo CNN povedala ukrajinska umetnica Anastazija Subačeva, ki vodi tečaj, v katerega se je Irina Filkina vpisala.
Ob koncu februarja, ko je Rusija napadla Ukrajino, pa so njeni načrti splavali po vodi. Njeni hčerki sta pobegnili na Poljsko, mama pa je ostala v domovini in pomagala ljudem. En teden je v nakupovalnem centru Epicenter v Buči kuhala za ukrajinske vojake in ljudi, ki so se zatekli tja.
5. marca si je poskušala priskrbeti sedež v enem izmed avtomobilov, ki so bili na poti iz mesta. A ga ni dobila. Odločila se je, da bo s kolesom odšla domov.
Njena hčerka, 26-letna Olga Ščjruk, ki se je zatekla na Poljsko, kjer v begunskem centru pomaga ukrajinskim beguncem, je povedala, da jo je prosila, naj se tistega dne s svojim črnim kolesom ne odpelje domov. Prosila jo je, naj gre domov raje z vlakom. "Rekla sem ji, da ni varno. Rusija je okupirala celotno vas. Ubijali so ljudi," je dejala za CNN.
"Olga, kaj ne poznaš svoje mame? Jaz lahko premikam gore," ji je odgovorila. To je bil njun zadnji pogovor, saj Filkina tistega dne ni prišla do doma.
Pretresljivi posnetki, ki so iz Buče prišli ta teden, kažejo tudi trenutek, ko je bila Filkina ubita. Enega so posneli z dronom in prikazuje osebo, ki po Jablunski ulici v Buči potiska črno kolo. Nato pa nanjo streljajo ruski vojaki. Najmanj štirje streli so bili izstreljeni iz vojaškega vozila na kolesarko, ki je prišel v ulico izza ovinka.
Iz Buče so v tem tednu prišle tudi pretresljive fotografije, ki kažejo številna trupla na ulicah. Med njimi je videti tudi mrtvo žensko, oblečeno v modro jakno. Ob truplu leži črno kolo. In pokojnica je imela urejene nohte z motivom srčka, ki blešči v okoliški umazaniji.
Ko so se pojavile te fotografije, sta Ščjrukova in Subačeva v hipu vedeli, čigava roka je. Bila je Irinina. "Kako ne bi prepoznala roke svoje matere?" se je vprašala Ščjrukova. Subačeva pa je pogledala v svoj album in našla fotografijo nalakiranih nohtov pokojne Irine. Zajokala je. "Vedeti moramo, da za posnetkom stoji velika ženska," je dejala.
Prijatelji in družinski člani so jo imenovali "mama Ira". Pred dvema letoma je na družinskem potovanju po Egiptu prvič v življenju videla ocean. V hotelu pa so se vsi zaljubili v njo. "Govorili so ji, mama Ira pridi še kdaj nazaj," pripoveduje njena hči.
Dodala je, da je njena mama vse življenje posvetila ciljem drugih ljudi. Šele po izletu v Egipt se je odločila, da bo začela slediti svojim željam.
Zato Ščjrukova 5. marca ukrajinski vojski, ki ji je povedala, da je Irina umrla, ni verjela. Prepričana je bila, da je bila Irina le ranjena. Cel marec je kontaktirala različne blogerje in skušala navezati stik s sosedi. "Predstavljala sem si, da se je skrila v klet. Da je videla okupatorje in se skrila ter čakala," je razložila za CNN.
A v resnici je njena mati ležala na Jablunskovi ulici skupaj s še najmanj 20 trupli civilistov, pobitimi med rusko okupacijo. "Ko sem drugič izvedela, da je bila moja mati ubita, sem dobila občutek, da mi je zlomilo hrbtenico. Ulegla sem se in jokala," je povedala Ščjrukova.
"Želim si, da bi fotografija njene roke postala simbol novega začetka. Ta simbol okupatorjem govori, da nam lahko storijo karkoli, ne morejo pa nam vzeti glavne stvari: ljubezni do ljudi, ki je sami nimajo," je povedala hčerka pokojne Irine, ki sicer želi ustanoviti fundacijo za pomoč od vojne prizadetim mladim Ukrajincem in jo poimenovati po svoji materi.
