Gospod s težko senco

V 101. letu je na svojem domu v zvezni državi Connecticut umrl ameriški državnik Henry Kissinger. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil ameriški državni sekretar, torej zunanji minister, sprva v Nixonovi, nato še v Fordovi administraciji. Bil je tudi svetovalec za nacionalno varnost. Leta 1973 je prejel Nobelovo nagrado za mir zaradi dogovora o umiku ameriške vojske iz Vietnama. Bil je tudi vodja tajne diplomacije, ki je normalizirala odnose med ZDA in Kitajsko. Mnogi pa ga štejejo za vojnega zločinca zaradi ameriškega bombardiranja Kambodže, kar je pripeljalo do vzpona režima Rdečih Kmerov, in zaradi boja proti levičarskim vladam v Latinski Ameriki.

Profesor za novejšo zgodovino na mariborski Filozofski fakulteti dr. Gorazd Bajc Kissingerja opiše kot osebo, ki je predstavljala prelomnico v ameriški zunanji politiki: "Z Nixonom se je pričela bolj pragmatična zunanja politika, da ZDA posegajo tja, kjer imajo interese. Manj ideološko in bolj analitično konkretno. Nixon je 1969 izdal svojo doktrino, s katero so se ZDA zavezale k pomoči tujim državam, a da se tja ne bodo vmešavale z vojsko. S tem so ZDA v času hladne vojne veliko pridobile."

O Kissingerjevih nečednih poslih Bajc pove, da je njegov cilj bil zaščiti interese ZDA. "V primeru Čila in Argentine je bil deležen ostrih kritik. Skupaj z njim bi 1973 Nobelovo nagrado za mir moral dobiti tudi vietnamski predstavnik, ki pa nagrade ni želel sprejeti. Nagrado so podelili Kissingerju, na čigar viziji so ZDA posegle v marsikatero državo, ne da bi pri tem izbirale sredstva. Zelo zanimiv je njegov kurikulum. Kot Jud je zbežal iz Evrope in se v ZDA na novo postavil na noge. Okarakterizirali sta ga ambicija in marljivost. Moč oblasti je bila njegov afrodiziak," ga opiše Bajc.

Spomni tudi na Kissingerjev pogled na vojno v Ukrajini. Rekel je, da bi morala Ukrajina ostati nevtralna. "Zagovarjal je teorijo, da se Rusije ne sme preveč podžigati. Ker je bil avtoriteta, si je drznil biti proti kolektivnemu stališču Zahoda do vojne v Ukrajini. Do konca življenja je bil luciden. Bil je gospod, čeprav moramo reči, da je zaradi vseh intervencij imel težko senco. Čeprav je bil najbolj aktiven v sedemdesetih letih, se Evropejci tega veliko bolje spominjalo kot Američani. Oni gredo hitreje naprej," še pove profesor Gorazd Bajc.