(INFOGRAFIKA) Cilj je jasen: Povečati (pro)rusko ozemlje na celotno regijo Donbas

Ruska vojska, podprta s separatističnimi vojaki, je manj kot dva meseca po invaziji na Ukrajino sprožila ofenzivo v regijah Doneck in Lugansk, katerih neodvisnost je ruski predsednik Vladimir Putin na poziv poslancev dume in prošnjo separatističnih oblasti priznal 20. februarja. Cilj je jasen: povečati (pro)rusko ozemlje na celotno regijo Donbas, kot je skupno ime za Doneck in Lugansk, saj so ga od vojne leta 2014 separatisti obvladovali manj kot polovico, ter po možnosti obdržati in povečati zasedeni obmejni teritorij na vzhodu Ukrajine vse do drugega največjega ukrajinskega mesta Harkov. V napadih sodelujejo številne osvežene ruske enote, ki so se umaknile s severa države in tam pustile za seboj razdejanje in nešteto mrtvih.

Od Harkova do Mariupola

O ruskih topniških, raketnih, letalskih in pehotnih napadih, ki so se pričeli v ponedeljek zvečer in včeraj le še okrepili, so poročali s praktično celotne 480 kilometrov dolge frontne črte. Ruske sile so uspele zasesti mesto Kremina z okoli 18 tisoč prebivalci, je sporočil guverner regije Lugansk Sergij Hajdaj. "Postopoma uresničujemo naš sistematični načrt za osvoboditev ljudskih republik Doneck in Lugansk," pa je dejal ruski obrambni minister Sergej Šojgu in dodal, da je cilj Rusije "osvoboditev" vzhodnega dela Ukrajine. "Rusija sprejema ukrepe za ponovno vzpostavitev mirnega življenja na vzhodu Ukrajine. ZDA in zahodne države pa delajo vse, da bi posebno vojaško operacijo čim bolj podaljšale. Vedno večji obseg pošiljk tujega orožja v Ukrajino jasno kaže na njihov namen, da režim v Kijevu izzovejo k boju do zadnjega Ukrajinca." Tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov je v intervjuju za indijsko televizijo India Today dejal, da Moskva začenja novo fazo vojaške operacije na vzhodu Ukrajine, in napovedal, da bi lahko naslednja faza prinesla pomemben napredek.

Pričetek ruske ofenzive je v ponedeljek zvečer napovedal ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. "Ne glede na to, koliko ruskih vojakov bodo poslali sem, se bomo borili. Branili se bomo," je zatrdil. Guverner Hajdaj je skoraj sočasno sporočil: "Pekel je. Ofenziva se je začela, tista, o kateri smo govorili že tedne."

Sočasno potekajo tudi hudi spopadi v pristaniškem mestu Mariupol, ki ga skoraj v celoti nadzorujejo ruske sile. Od tisoč do dva tisoč ukrajinskih borcev, zlasti iz nacionalističnega polka Azov, je sinoči še vztrajalo v velikanski jeklarni Azovstal in zavračalo pozive k predaji. Rusko obrambno ministrstvo je oblast v Kijevu pozvalo, naj pokaže "razum in izda ustrezne ukaze svojim borcem, naj prenehajo z nesmiselnim uporom". Dodali so, da bo branilcem Mariupola zagotovljeno preživetje, če bodo položili orožje. "Ruske sile nacionalističnim vojakom in tujim plačancem ponovno ponujajo priložnost, da ustavijo vse vojaške aktivnosti in položijo orožje," so zapisali v sporočilu.

Pat pozicija

"Po 50 dneh vojne v Ukrajini se vedno bolj izrisujejo dolgoročne sence te iracionalne bratomorne invazije. Poleg razrušene, obubožane in razseljene Ukrajine se bomo ob vzhodnih mejah Evrope morali navaditi tako na novo politično-ekonomsko železno zaveso kot tudi na aktivni oboroženi konflikt, ki bo tlel na površju. Žal v nobenem od trenutnih scenarijev, ki so na mizi, ni resne alternative: niti vrnitve v situacijo pred 24. februarjem, kar bi pomenilo velikanski poraz za Kremelj, niti novih zarisanih meja na jugovzhodu Ukrajine, kar bi se zgodilo ob ruski vojaški premoči in (delni) kapitulaciji oblasti v Kijevu. Smo v pat poziciji, ki lahko - če odvzamemo povsem tekmovalna šahovska pravila - traja neskončno dolgo. S to razliko seveda, da nismo za šahovsko mizo, ampak v resničnem življenju, v katerem je v vlogo kmetov potisnjeno civilno prebivalstvo," pojasnjuje razmere v Ukrajini odlični poznavalec tamkajšnjega dogajanja, nekdanji diplomat Denis Mancevič, danes partner in direktor v svetovalni družbi Herman & partnerji.

Oči so vsaj toliko kot v Kijev uprte tudi v Moskvo. "Vse od začetka obsežnih zahodnih gospodarskih sankcij proti Rusiji ostaja neodgovorjeno vprašanje: kako dolgo lahko Rusija preživi in Putin financira vojno? Odgovor ni enoznačen. Odvisen je v prvi vrsti od globine sankcij (torej morebitnega dodatnega zaostrovanja tudi na področju izvoza energentov) kot tudi striktnega spoštovanja in sodelovanja širše mednarodne skupnosti. Pri slednjem so vse oči uprte v Kitajsko, ki se je do sedaj povsem enostranskemu javnemu opredeljevanju izognila. Peking deluje precej pragmatično, in čeprav po eni strani zagovarja lastno svobodo izbire trgovinskih partnerjev, po drugi dokaj previdno spremlja ukrepe zahodnih držav, saj Kitajski niso v interesu dodatne zaostritve mednarodne trgovine, ki bi lahko upočasnile postcovidno gospodarsko okrevanje. A tudi če se bodo rusko gospodarstvo in javne finance pod težo sankcij zlomili - o tem sam sicer ne dvomim, gre samo za vprašanje časa -, to še ne bo pomenilo, da bo to prvo oznanilo konca ruske invazije. Še pred tem bomo namreč priča občutni stagnaciji življenjskega standarda in družbenemu razkroju, ki bo Rusijo in predvsem relativno tanek srednji sloj vrnil desetletja nazaj, globoko v obdobje Sovjetske zveze. Mnogi se bodo novim starim razmeram v Rusiji prilagodili, podoba zunanjega sovražnika bo vsaj srednjeročno konsolidirala in okrepila politično podporo. A samozadostno gospodarstvo in samooskrba, avtarkija, h kateri se obrača Rusija, dolgoročno nista vzdržna strategija - politična in gospodarska stabilnost se bosta sesuli sami vase. Kot matrjoška, tista lesena lutka v lutki, ki začne plesneti na zunanjih plasteh, a prej ali slej plesen prodre tudi v notranjost."