(INTERVJU) Walter Bandelj: Največje pridobitve so Slovenci v Italiji dosegli pod desničarji

Walter Bandelj je predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO), ki je ena od dveh krovnih manjšinskih organizacij v Italiji. Za razliko od Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ki smo jo predstavili prejšnji teden, združuje za zahodno mejo vse rojake katoliško demokratične usmerjenosti.

Takole naš sogovornik predstavi svojo organizacijo: "Skupaj s SKGZ predstavljamo celotno slovensko civilno družbo v Italiji, saj imajo skupaj 321 društev in organizacij, naj si bodo kulturne, socialne, športne, pri čemer sta dve tudi gospodarski, torej Slovenska kmečka zveza in Slovensko deželno gospodarsko združenje. Krovni organizaciji sta tudi vpisani v deželni zakon. Ko se srečujemo z italijanskimi pa tudi slovenskimi predstavniki, smo akterji ne le na društveni ravni, pač pa predstavljamo tudi politične zadeve manjšine. K temu nas zavezuje zaščitni zakon."

Prav v 19. členu tega zakona je bilo zapisano, da boste Slovenci v Italiji dobili v upravljanje Narodni dom v Trstu, ki so ga fašisti požgali že leta 1922. Pred dvema letoma pa ste ga dobili vrnjenega celo v lastništvo. Kako se je to zgodilo?

"Da, sprva je bilo predvideno, da ga dobimo v upravljanje. Ampak s spravnim srečanjem predsednika Boruta Pahorja z italijanskim kolegom Sergiom Mattarello pred dvema letoma se je ta zadeva spremenila in premaknila. Člen so popravili tako, da smo Slovenci postali lastniki Narodnega doma, kar je veliko več. Mimogrede, trenutna vrednost te Fabianijeve zgradbe je 20 milijonov evrov. To je seveda zasluga prijateljskega odnosa med obema predsednikoma - pa tudi diplomacij obeh držav. Naj vsaj na slovenski strani omenim veleposlanika v Rimu Tomaža Kunstlja, generalnega konzula v Trstu Vojka Volka in seveda tedanjega zunanjega ministra Anžeta Logarja.

Letos smo poleg uradne vrnitve Narodnega doma dosegli še otvoritev trojezične šole v Kanalski dolini v Ukvah pri Žabnicah. Trojezično šolstvo, v slovenščini, nemščini in italijanščini, se v njej začne prihodnje šolsko leto. Šola bo delovala pod okriljem ministrstva za izobraževanje, saj šole niso pod deželno upravo, torej podpredsednikom dežele Furlanije Julijske krajine Massimilianom Fedrigo, temveč pod državo, torej pod upravo premierke Giorgie Meloni."

V Gorici se pogovarjava v domu Lojzeta Bratuža, kjer je podružnica SSO poleg tiste v Čedadu in sedeža v Trstu. Vendar imate načrte tudi za Kanalsko dolino?

"Da, prav zavoljo trojezične šole bomo v kratkem odprli podružnico SSO še v Kanalski dolini, v Ovčji vasi."

Omenili ste že, kako je šolstvo pod ingerenco vlade v Rimu, ki jo zdaj vodi, kot mnogi rečejo, postfašistka Giorgia Meloni. Ta je Pahorju obljubila, da pravice narodne skupnosti ne bodo kršene, toda mnogi imajo strahove, da zategadelj tudi napredka ne bo. Delite vi te pomisleke?

"Bom ponovil tudi vam. Največje pridobitve smo Slovenci v Italiji dosegli pod desničarskimi upravami. Morda se kdo ne bo strinjal, a to govorijo številke. Zaščitni zakon verjetno še danes ne bi bil sprejet, če ne bi zanj leta 2001 glasovali tudi nekateri desničarji. Enako je bilo pri Narodnem domu. Deželno upravo vodi Fedriga, ki prihaja iz Severne lige, njeni člani so tudi iz stranke Giorgie Meloni Bratje Italije. Trojezično šolo je na koncu podprla deželna odbornica za šolstvo Alessia Rosolen, ki prav tako prihaja iz stranke na postfašistični liniji."

Toda neka druga odbornica v Trstu noče odpreti slovenskega oddelka jasli?

"Da, to je druga odbornica iz tržaške občinske uprave, pod katero spadajo jasli. Vaša pripomba drži, a po drugi strani se predstavniki slovenskih krovnih organizacij z njo še nismo srečali, kar je tudi naša krivda. Malo smo zaspali oziroma se s tem še nismo ukvarjali. Šolstvo je sicer za slovensko narodno skupnost najbolj pomemben element obstanka. Slovenci v Italiji smo edini med slovenskimi manjšinami, ki imamo slovenske šole, le ena je dvojezična v Špetru Slovenov. Prej je bila zasebna, leta 2001 pa je bila z zaščitnim zakonom podržavljena. Vse to so zadeve ministrstva za izobraževanje, torej spadajo pod državo. Krovni organizaciji se zategadelj do nedavnega s šolstvom in vzgojo nista ukvarjali. To počnemo šele zadnji dve leti."

In zakaj ste se vendarle začeli s tem ukvarjati?

"Eno dejstvo je, da je moja kolegica, predsednica SKGZ Ksenija Dobrila, bila prej ravnateljica in je postala pozornejša na to temo. Drugi razlog pa je, da v zakonskih predpisih za krovne organizacije ne piše, da bi imele posebno vlogo v šolstvu. Zdaj ugotavljamo, da je to zakonska pomanjkljivost, zaradi katere smo pač urejanje tukaj prepuščali državi. Zadnje čase se s šolstvom zelo ukvarjamo. Tudi na deželni šolski urad nas vse pogosteje pokličejo, ker želijo imeti naše mnenje, in vedno bolj prihajamo na isto valovno dolžino."

Spričo pandemije in vojne v Ukrajini se bojimo zime, ki je že tukaj. V EU je prišla draginja, inflacija je v državah članicah, tudi v Italiji in Sloveniji, poskočila na deset odstotkov. Ali lahko manjšinske organizacije prevzamejo še kakšne naloge zunaj strogih narodnostnih okvirov in se zavzamejo tudi za reševanje vedno hujših socialnih problemov?

"Da bi krovni organizaciji reševali socialne stiske, bi bilo težko. Te pristojnosti imajo občine, dežela in država. Številke socialnih prispevkov so zelo visoke in krovni organizaciji takega denarja nimata. Imamo pa določene sklade, kot je sklad Mitje Čuka, ki pomaga pri obšolski dejavnosti, da se jih lahko udeležujejo tudi otroci iz socialno šibkejših družin."

V Sloveniji smo letos aprila dobili novo vlado, te teden v predsedniško palačo pride nova predsednica. V Italiji pa ste prvič volili poslance in senatorje v za tretjino manjši parlament. Kaj bi lahko Slovenija storila, da bi Slovenci v Italiji dobili zajamčeno zastopstvo v italijanskem parlamentu?

"Na prvem sestanku s slovensko novoizvoljeno predsednico Natašo Pirc Musar sem prav jaz načel to temo. Povedal sem, kaj bi bilo treba narediti. Slovenska narodna skupnost ima le še malo časa, saj Italija vlado zamenja v povprečju v dveh letih in pol. Povedal sem, da moramo krovni organizaciji skupaj s slovenskimi strankami, kot sta Demokratska stranka in Slovenska skupnost, čim prej izdelati načrt, da pridobimo zajamčeno zastopstvo. V zaščitnem zakonu je to pomanjkljivo opredeljeno, saj je govor le o olajšanem zastopstvu. Zmeraj sem bil pristaš tega, da olajšano spremenimo v zajamčeno zastopstvo tudi zato, ker ima italijanska manjšina v Sloveniji in na Hrvaškem takšno zajamčeno zastopstvo v obeh parlamentih. Tukaj sem za pozitivno recipročnost. Torej, ne da bi italijanski manjšini vzeli, kar ima, ampak da se to doda slovenski manjšini v Italiji. Ne bi želel, da bi šla predsednica republike v Rim in tam rekla, dobro, niste mi dali nečesa, torej bomo mi to vzeli drugemu. Italija bi morala spremeniti ustavo, kar ne bo lahko. Toda palača predsednika republike v Rimu že dela na tem. Zato naj bo zajamčeno zastopstvo prioriteta pogovorov med Ljubljano in Rimom - in pri tem me tehnična plat zadeve niti ne zanima."

Vendar pa v Italiji manjšine nimajo zajamčenega zastopnika v državnem parlamentu. Za Južne Tirolce in za Dolino Aoste velja olajšano zastopstvo.

"Zdaj me že silite v tehnične podrobnosti, ki bi se jim rad izognil. V ustavi za Tirolce piše, velja vse, razen izvolitve poslanca po takšnem in takšnem ključu. Torej naj za Furlanijo Julijsko krajino zapišejo, da mora imeti zagotovljeno mesto za slovenskega predstavnika. Konec. Tega seveda na Južnem Tirolskem ne bi sprejeli, ker nemško govoreči tam lahko že zdaj izvolijo pet ali šest svojih predstavnikov. Francoska manjšina v Dolini Aoste tudi izvoli enega svojega predstavnika. Dolina Aoste ima namreč neposredno mesto v parlamentu, čeprav je tako majhna, da ga pravzaprav ne bi smela imeti. Zato, če gremo v tehnikalije, se to da."

Ste pa Slovenci v Italiji drugačni od koroških Slovencev v Avstriji. Na zadnjih volitvah ste levi in desni podprli skupno kandidatko Tatjano Rojc, da je bila spet izvoljena v senat. Namreč na listi Demokratske stranke ste jo podprli tudi volivci Slovenske skupnosti. Kako vam je uspelo preseči ideološke razlike?

"Tatjana Rojc je dosegla nekaj, česar prejšnji poslanci niso. Znala je vse prepričati. Ker je katoliško usmerjena, je na listi leve stranke vlivala zaupanje celotni manjšini ne glede na ideološko barvo. Zato smo složno in z veseljem volili Slovenko, ki jo je Demokratska stranka kot kandidatko postavila na vrh, na izvoljivo mesto. Moja predhodnika Mirko Špacapan in Drago Štoka sta mi položila na srce, da je slovenstvo pomembnejše od naših notranjih zgag. V neki sobi se lahko skregamo, ma, ko pridemo ven, moramo govoriti z enim glasom za en cilj. Če tega ni, se Italijani lahko igrajo z nami."

Leta 2025 bosta Nova Gorica in Gorica skupaj Evropski prestolnici kulture (EPK). Kako bo v to vključena manjšina?

"Z dosedanjim novogoriškim županom Klemnom Miklavičem in goriškim županom Rodolfom Ziberno smo se zmenili, da bosta v odboru EPK po statutu dve mesti za pripadnika slovenske manjšine v Italiji. Enega izvoli narodna skupnost iz vrst SSO in SKGZ, drugega, tudi Slovenca, pa občina Gorica v Italiji. To nam daje moč in soodločanje v programu EPK."

Tukaj ste ob slovenski meji, čez katero ilegalno stopa vedno več beguncev. Vse glasnejši so glasovi iz Rima, da bi zavoljo tega morali na tej meji spet vzpostaviti nadzor oziroma jo zapreti, kot je že bilo med pandemijo.

"Italija med članicami EU dobi največ beguncev. Ena smer je na jugu čez Sredozemsko morje, druga je po Balkanu z vzhoda. Vendar velika večina teh beguncev sploh ne ostane v Italiji. Večinoma gredo naprej v Francijo, Nemčijo, Švedsko ... Kaj storiti? To so kljub temu socialni problemi in pojavljajo se še nesmiselni rasistični incidenti, ki so negativni za Italijo. Težko je vse to razčleniti, organizirati, načrtovati, porajajo se vprašanja, ali naj jih pustimo naprej ali naj jih vračamo itd. EU se je s tem premalo ubadala oziroma je reagirala prepozno. Za nameček bo v schengenski prostor z novim letom vstopila Hrvaška. Zunanja evropska meja bo šla bolj na jug. No, morda bosta Slovenija in Italija lažje zadihali. Vendar Bruselj ne bi smel obračati glave proč in to breme prepuščati posameznim državam."

Seveda bi manjšino uvedba nadzora na meji posebej prizadela. Kako?

"Med pandemijo je premier Slovenije Marjan Šarec na nekaterih mejnih prehodih postavil betonske ovire, na drugih manjših je nasul celo pesek, da sploh nisi mogel čez. Če smo imeli sestanke v Ljubljani, smo morali pridobiti iz Slovenije najprej ustrezen dokument, vabilo, ki smo ga morali overiti na prefekturi v Italiji, da so nas spustili čez. Slovenija je torej proti Italiji postavila nekaj takega kot berlinski zid! Takih neumnosti na meji si več ne želimo. Rajši vidim, da je na tej meji policaj, orožnik ali pa magari tudi vojak, ki pregleda potne dokumente in te spusti, ne pa da postavljaš fizične ovire."