Srđan Puhalo je bosanskohercegovski intelektualec, doktor psihologije, publicist, prebivalec Republike srbske, v njej pa je izrazito nepriljubljen. No, v drugi entiteti, Federaciji BiH, so ga donedavna kovali v zvezde. Na območjih, ki jih nadzirajo iz Banjaluke, torej Puhala nimajo radi, ker je družbeno angažiran in vselej glasno izreka resnico. A v Sarajevu pa jim ni več všeč, ker so tam naklonjeni vsakomur le, če kdaj kaj pove "čez drugo stran".
Zadeva se je spremenila. Puhala sicer v njegovi Republiki srbski seveda še niso vzljubili in ga sovražijo še naprej. Toda zatohli fašisti na federacijski strani bi ga sedaj radi poslali v pekel skupaj z grozilnim plazom, ki so ga bili sprožili. Vse spet zavoljo resnice, ki pa avtorjem psovk in kletvic ni pogodu. Mnogi so ga tako brez skrupulov oklicali za četniško kukavičje jajce, ki da je podtaknjeno sorodnikom žrtev samo zato, da jim bolečino napravi še bolj neznosno.
Sarajevo in njegova trpeča okolica ljubita pretiravanja. Ta pretiravanja uporabljata, ko opisujeta lepoto, gostoljubnost, junaštvo, pa tudi trpljenje, prestale muke in vzdržljivost. In če vse to lahko podkujeta še s številkami, deluje še bolj veličastno.
Ampak Puhalo je opazil, da iz leta v leto, bolj ko mineva čas od vojne v BiH, raste število ubitih otrok med blokado Sarajeva. To ga je zmotilo. Zato se je po letošnji majski komemorativni slovesnosti oglasil ter spregovoril, ker je takšen, kot je: "Zakaj pretiravanja? Zakaj naj bi z višanjem številk gradili netočno resnico? Zakaj manipulacije? Že ena sama smrt otroka zaradi uporabe orožja je strašna, pa vendar nihče ne opazi trenda porasta številk."
Na letošnji žalni prireditvi za pobitimi otroki so namreč rekli, da je bil v Sarajevu med vojno ubit 1601 otrok. Podatek je bil prvič objavljen takoj po vojni leta 1996 v poročilu Zavoda za zdravstveno zaščito BiH. Toda tega podatka še noben raziskovalec ni potrdil s podpisom. Tudi številka ni podkrepljena, recimo, s smrtnimi listi. Je pa register, ki vsebuje imena, podatke o rojstvu in smrti, objavil tudi Inštitut za preiskavo zločinov proti človečnosti z oddelka za mednarodno pravo Univerze v Sarajevu. Tam pišejo o 711 pobitih otrocih. Kasneje je nevladna organizacija Otroci Sarajeva naštela 1166 ubitih otrok. Toda pri tem nikoli ni navedla, po kakšni metodologiji je prišla do njihovih imen in drugih podatkov.
Puhalo seveda vztraja pri zahtevi, da je treba imeti za te obupne številke dokaze. Kajti le tako se je mogoče izogniti neodgovornemu odnosu do sedanjosti in prihodnosti, saj potvarjanje zgodovine ne bo nikomur, tudi ne Bošnjakom, prineslo nič dobrega. Predvsem pa točno število ubitih, umorjenih otrok nikakor ne bo zmanjšalo groze tega zločina in ne bo skoraj štiriletnemu trpljenju Sarajevčanov pod obleganjem odvzelo niti ene muke. Licitiranje, izglasovanje številk pa bi utegnilo pod vprašaj postaviti vse preostale žrtve v Sarajevu in okolici ter Federaciji BiH. Končna posledica bi privedla do relativizacije še vseh drugih zločinov, predvsem nad Bošnjaki, storjenih v zadnji vojni.
Puhalo je torej pristal v peklu. Vendar tam ni sam. Sarajevčani so se medtem odrekli še eni svoji junakinji in jo porinili Puhalu ob bok. Jasmila Žbanić, slavna filmska režiserka, je Puhala namreč podprla, ko je jasno opomnila oblast, da bi morala imeti spisek žrtev, ki vzdrži vsakršno preverjanje. Seveda tudi njenega nastopa niso razumeli in zato preklinjajo še njo.
Družabna omrežja pa so se vnela. Ne, ni dobro, da zdaj vsak dan mediji, politiki, državljani po vseh kanalih govorijo o vojni, o trpljenju, o preživetju pred skoraj tridesetimi leti. Nič, kar bi poudarjalo lepoto življenja brez vojne, se s tem ne more nositi. Žal so brazgotine globoke, nezaceljenih ran pa je ostalo veliko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
