(KOMENTAR) Padec Asada in kaj prihaja za njim

Padec katerekoli diktature bi morali vselej slaviti. In z zahoda so po bliskovitem padcu režima Bašarja Al Asada res začele deževati čestitke. 

Padec "barbarskega režima" je pozdravil francoski predsednik Emmanuel Macron. Konec "Asadove diktaure" je pohvalila visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas in značilno dodala, da konec "kaže na šibkost Asadovih podpornikov, Rusije in Irana". Nemški kancler Olaf Scholz je navedel, da je "Asad brutalno zatiral svoje ljudi ... in veliko jih je pobegnilo v Nemčijo". Odhajajoči ameriški predsednik Joe Biden je rekel: "To je trenutek zgodovinske priložnosti, a tudi trenutek tveganja in negotovosti." Dodal je, da bodo ZDA pri politični tranziciji sodelovale z vsemi sirskimi skupinami. No, medtem je ameriški vojski že ukazal nekaj napadov na oporišča Islamske države, ki se je prav tako borila zoper Asada. Drugačno sporočilo je na omrežju X dal novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump, ki je pregon Asada iz Damaska označil za "veliko potezo", toda: "To ni naš boj." 

Svetovni voditelji torej upajo na stabilno prihodnost Sirije. Verjetno je to račun brez krčmarja oziroma je preveč krčmarjev, ki želijo poravnati račune. Kajti v Sirijo se je od arabske pomladi naprej vmešaval vsak, ki je imel pet minut časa in malo več orožja. Da je s Sirijo zmeraj gojil prijateljske odnose, je izjavil tudi uradni Teheran, ki je Asada ves čas podpiral. Rusijo vojna v Ukrajini okupira dovolj in Asadu ni več utegnila priskočiti na pomoč, mu je pa zagotovila azil. Moskva vseeno izraža pripravljenost za pogovore z novimi voditelji Sirije. Najprej seveda o prihodnosti svojih dveh vojaških oporišč v Siriji. Turški zunanji minister Hakan Fidan pa se je včeraj zavzel za oblikovanje "vključujoče" nove vlade v Siriji. 

Ta bo odvisna od raznorodnih uporniških skupin, ki so tokrat delovale enotno, vendar so hudo razdrobljena mešanica skupin nasprotujočih si ideologij in ambicij. Med njimi prevladuje Hajat Tahrir Al Šam (HTS) z vodjo Abujem Mohamedom Al Džolanijem, čigar pravo ime je Ahmed Al Šara. HTS je bila ustanovljena kot podružnica Al Kaide leta 2011 pod imenom Džabat Al Nusra. Pri ustanovitvi je sodeloval zloglasni kasnejši vodja skrajne Islamske države (IS) Abu Bakr Al Bagdadi. Džabat Al Nusra se je znašla na seznamu terorističnih skupin v ZDA in EU, tudi pri Združenih narodih. Toda leta 2016 jo je Al Džolani preimenoval v HTS in menda prekinil vezi z Al Kaido. HTS je med državljansko vojno v Siriji vzpostavila nadzor nad provinco Idlib, kjer so jo obtoževali kršitev človekovih pravic, med drugim pobijanja pripadnikov drugih skupin. Toda Al Džolani je v zadnjem času poleg imena spremenil nastope in se predstavlja za zmerneža. 

Zanimivo je, kako zahod hitro pozabi na lastne opredelitve terorizma. Vendar to ni nič novega. Nekdanji judovski teroristi, denimo Menhem Begin in Jicak Šamir, so bili kot izvoljeni politiki "iz demokratičnega Izraela" rado videni gostje na zahodnem diplomatskem parketu. Tudi sedanjemu premierju Benjaminu Netanjahuju se kljub tiralici ni treba zares bati, da bi ga katera od zahodnih držav izročila ICC. Pri Siriji, kjer je padel ruski pion Asad, pa zdaj zahod ob prihodu novih vodij ponavlja domislico ameriškega predsednika Franklina Roosevelta. Ta je o dominikanskem diktatorju Rafaelu Trujillu dejal: "Mogoče je res lopov, ampak je vsaj naš lopov!"