Ustanovno zasedanje desetega sklica Evropskega parlamenta v Strasbourgu je zaznamovala včerajšnja vnovična izvolitev Urusle von der Leyen na čelo Evropske komisije. Izvolitev je bila pričakovana, toda ker je glasovanje tajno, ne moreš biti gotov. Nemka je zato zadnje dni potila krvavi pot, da si je zagotovila večino glasov od 720 evropskih poslancev. Do zadnjega ni bilo jasno, ali bo imela dovolj podpore, saj so ji jo glasno odrekali celo nekateri v njeni politični skupini, EPP. Med njimi so bili tudi slovenski poslanci SDS, ki so jo tako kot tudi francoski Republikanci že zavrnili kot vodilno kandidatko konservativcev na junijskih evropskih volitvah. Tudi tretjina S&D je napovedovala glasovanje proti. Med njimi naj bi to storil slovenski poslanec Matjaž Nemec, čeprav je S&D sporočila, da bodo njeni poslanci vendarle vsi za. Še tretji član neformalne vodilne koalicije v Evropskem parlamentu, liberalni Renew, tudi do zadnjega ni razkrival kart. Šele tik pred glasovanjem je sporočil, da bodo njihovi poslanci le glasovali za Nemko, takisto so sporočili še iz Zelenih. Vsaj slovenski član Svobode in Renew Marjan Šarec je sporočil, da je kandidatko podprl, Vladimir Prebilič iz zelene stranke Vesna pa potrdil, da je uresničil svojo napoved in je volil proti.
Pri glasovanju je tudi šlo za to, da koalicija ohrani tako imenovani sanitarni kordon do skrajne evropske desnice, torej, da z njo ne sklepa kravjih kupčij, tudi ko gre za razdeljevanje funkcij v parlamentu. Da jo pač drži proč od vzvodov oblasti. To je seveda mnoge skrajne desničarje razbesnilo, saj so pričakovali, da se bo moral njihov volilni uspeh - Orbanovi Patrioti za Evropo so postali celo tretji najmočnejši - zrcaliti v njihovem sodelovanju pri odločevalskih procesih.
Ursuli van der Leyen je uspelo, ker je kompromise razdajala na vse strani, razen torej na skrajno desno in tudi levo. To je bilo jasno razvidno v njenem nagovoru poslancem pred glasovanjem, ko je vsem skupinam, na katerih podporo je računala, namenila besede, ki so jih želeli slišati. Vendar prav v tem nagovoru uvidimo, kako je lahko politika umetnost nemožnega, saj se njene prioritete pravzaprav medsebojno paradoksalno izključujejo. Tako je obljubila močno Evropo, ki bo seveda morala dati tudi več za orožje, recimo za zračno obrambo, po drugi strani pa se bo njen komisar ukvarjal z lažjo dostopnostjo stanovanj. Klasično dilemo o topovih ali maslu je Ursula von der Leyen razrešila tako, da je obljubila oboje. Zaradi kontroverz z zelenim dogovorom je pomirjala kmete in druge, a je dejala, da bo spodbudila industrializacijo Evrope, vendar hkrati z njenim nujnim razogljičenjem. Ukrajini je zagotovila nadaljnjo neomajno podporo in dodala, da bodo v strasbourški instituciji kmalu sedeli ukrajinski poslanski kolegi. Ostro je skritizirala solo mirovno misijo madžarskega premiera v Moskvi in jo razglasila za misijo popuščanja Putinu. Prvič je jasno pozvala h koncu prelivanja krvi v Gazi, vendar ni nobene črhnila o sankcijah zoper Izrael niti o kakšnem embargu na izvoz orožja v to državo.
Končajmo z besedami Mateja Tonina iz NSi, torej EPP: "Podpiram von der Leynovo, kajti na desni nimamo dovolj glasov za konservativnejšega kandidata, tako kot na levi nimajo dovolj glasov za progresivnejšega."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
