Turška vojska je pred dvema mesecema ob obletnici genocida nad Armenci (1915-17) v sklopu operacije Kremplje-blisk začela invazijo na obmejno območje z iraškim Kurdistanom, kjer imajo že dolga leta zatočišče oborožene sile v Turčiji prepovedane Kurdske delavske stranke PKK. Zaradi turških napadov naj bi bilo s tega nevralgičnega območja ob meji s Sirijo samo v prvem mesecu od začetka operacije prisilno razseljenih najmanj 1500 ljudi iz približno stotih vasi, vojaško uničenje pokrajine pa je povzročilo obsežno ekološko škodo. Da bi preverila dejstva na terenu, se je v mesto Erbil, ki velja za neformalno prestolnico Kurdov v Iraku in kjer so do nedavnega bivali tudi slovenski pripadniki mednarodnih sil za stabilizacijo območja in šolanje iraških vojakov, v odpravi mednarodne mirovniške delegacije za mir in svobodo, ki je štela več kot 200 novinarjev, aktivistov in politikov iz različnih evropskih držav, odpravila tudi tričlanska ekipa Radia Študent. Nekaterim delegatom je bil onemogočen že odhod iz Evrope, večina, med tudi njimi slovenska odprava, pa je obstala na erbilskem letališču, kjer so jih za nekaj dni zadržale oblasti Kurdske regionalne vlade (KRG) in jih deportirale iz države.
Očitno nihče ne sme videti, kaj se dogaja v Kurdistanu
Pobrali so jim potne liste in jih pridržali na letališču
“Ob prihodu na letališče nas je obveščevalna služba KRG izločila in začela postopek posamičnih zasliševanj. Pobrali so nam potne liste in dali vedeti, da nas sumijo povezanosti s PKK,” so nam pojasnili novinarji Radia Študent Žiga Smolič, Saša Hajzler in Matej Kavčič. "Pojasnili smo, da nam ni jasno, od kod prihajajo te obtožbe, ter opozorili na pravne pomanjkljivosti njihovega ravnanja.” Po tem so jih premestili v nedelujoči kletni terminal, od koder so se lahko sprehodili le do letališke menze. Po prvem dnevu pridržanja se jim je pridružilo še 30 članov delegacije, ki so bili deležni enake obravnave. Nekateri so organizirali gladovno stavko, s katero so ob pritisku medijev in politike dosegli izdajo letalskih vozovnic za vrnitev v Evropo.
Slovenska ekipa se je tako v ponedeljek po štirih dneh pridržanja vrnila v Frankfurt. Tam jih je pričakalo več podpornikov delegacije, ki so s protestom opozarjali, da Nemčija zaradi turških groženj s sproščanjem migrantskih tokov prek balkanskega koridorja pristaja na vse zahteve uradne Ankare in da je za to pripravljena omejiti svobodo gibanja celo lastnim državljanom. Naj spomnimo: Evropska unija je s Turčijo oziroma tamkajšnjim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom po letu silovitega begunskega vala, v katerem je šlo preko Balkana proti zahodu Evrope več kot milijon ljudi, sklenila sporazum, v katerem je obljubila milijarde evrov povračila za to, da Turčija zadržuje begunce in migrante na svojem ozemlju. Toda turški predsednik vsake toliko časa zagrozi. da bo "odprl meje proti Evropi".
Nemška delegacija do Erbila sploh ni prišla, saj jo je na letališču v Düsseldorfu pridržala že nemška policija. Delček delegacije, ki mu je kljub vsem oviram uspelo priti v Erbil, deluje v zelo oteženih razmerah, v katerih je sredi tedna organiziral tiskovno konferenco v Sulejmaniji.
Kurdi, največji narod brez države
Čeprav Kurdi pravijo, da Kurdistan že obstaja, in sicer v njihovih srcih, pa je v resnici to še vedno le geografski pojem, ki obsega pretežno gorato območje vzhodne Turčije, severnega Iraka, severovzhodne Sirije in severozahodnega Irana. Znotraj tega območja je denimo tudi znano jezero Van v Turčiji, pomembnejša mesta pa so Dijarbakir, Bitlis, Van, Urfa, Mardin in Sirt v Turčiji, Arbil, Kirkuk, Salahudin, Sulejmanija, Mosul in Zako v Iraku ter Kermanšah in Sanandadž v Iranu. Kurdi živijo tudi globlje na zahodu, v notranjosti Anatolije, na severnem delu sirsko-iraške meje, vzdolž celotne meje med Sirijo in Turčijo ter na tromeji med Gruzijo, Armenijo in Turčijo, nekaj jih je tudi v Armeniji in Azerbajdžanu.
Koliko jih je, je težko ugotoviti. So namreč versko in jezikovno zelo heterogeni, živijo v različnih državah, prav tako so bili skozi zgodovino ves čas predmet političnih manipulacij. Različni viri najpogosteje navajajo številko od 25 do 30 milijonov Kurdov. Največ - 13 do 14 milijonov - jih živi v Turčiji, v Iranu jih je 5,5 do 7,5 milijona, v Iraku 4,5 do 6,5 milijona in dva milijona v Siriji. Kurdski viri navajajo še višje številke. Po veroizpovedi so pretežno muslimani, vendar islam ni pomemben del njihove identitete.
Ali Turčija spodbuja bratomorno vojno med Kurdi?
Zakaj se je KRG tako ustrašila mednarodne delegacije, nam je pojasnila slovenska trojica: “Kot je bilo izpostavljeno na srečanju članic zveze Nato v tem tednu, si Turčija prizadeva za prekinitev ameriške podpore (s PKK povezanimi) oboroženim silam revolucije v avtonomni regiji Rodžava na severovzhodu Sirije, ki je že slabo desetletje pod avtonomno samoupravo. Poleg Turčije in Sirije so gore na severu Iraka vedno služile kot pribežališče gverilskim enotam. Na tem območju med Sirijo in Irakom je od konca leta 2017 opazno povečano število turških vojaških intervencij, tam je zraslo 40 novih vojaških postojank za 5000 vojakov, vrstijo se skoraj vsakodnevni zračni napadi in vdori v 35-kilometrskem pasu globoko na ozemlju iraškega Kurdistana. To je botrovalo razselitvi prebivalstva v regijah Sidakan, Haftanin in Zap. S tem pristopom Turčija okupira mejna območja, tako kot je to naredila na severu Sirije.”
To nakazuje, da Turčija na severu Iraka spodbuja trenja, ki lahko vodijo v bratomorno vojno med PKK in vladajočo stranko v iraškem Kurdistanu KDP, ki jo od nastanka vodi družina Barzani. “V zadnjih tednih smo priča premikom vojaških enot KDP na območja, kjer so borci PKK, pri čemer ne gre zgolj za notranjekurdski spor. Na delu je predvsem turški pritisk, ki s svojo dominantno vlogo kurdsko regionalno vlado drži v primežu polne gospodarske odvisnosti. Tudi s potencialno grožnjo turške blokade izvoza nafte, saj naftovod iz Kurdistana teče skozi Turčijo, in blokade uvoza široke palete surovin in izdelkov.”
Turški obrat v neoosmanizem
Kot druga najmočnejša vojaška sila v zvezi Nato in poglavitna partnerka severnoatlantskega zavezništva na Bližnjem vzhodu Turčija s svojo samovoljno in nepredvidljivo politično ter vojaško aktivnostjo vzbuja pomisleke in nesoglasja znotraj zveze, hkrati pa predstavlja ključ za dolgoročno vzdrževanje Natovih interesov v regiji. Ameriški predsednik Joe Biden in njegov turški kolega Erdogan sta le dan pred začetkom nove turške invazije na iraški Kurdistan v aprilu opravila težko pričakovani telefonski pogovor, v katerem je ameriški predsednik po poročanju Bele hiše izrazil zanimanje za konstruktivne dvostranske odnose z razširjenimi področji sodelovanja in učinkovitim obvladovanjem nesoglasij. “Dejstvo, da se je obsežen vojaški napad na iraški Kurdistan začel po dveh mesecih intenzivnih diplomatskih odnosov med Turčijo in njenimi mednarodnimi partnerji, nakazuje, da so vlada ZDA in druge mednarodne sile Erdoganovemu režimu predhodno prižgale zeleno luč,” so dodali Kavčič, Hajzler in Smolič.
In nadaljevali: “Aktualno turško politiko je dolgoletno zaviranje vstopa v EU preusmerilo v evroskepticizem in neoosmanizem - večjo politično in vojaško prisotnost države v regijah, ki so bile v preteklosti pod oblastjo Osmanskega cesarstva.” V notranji politiki se po njihovem mnenju nova ideologija kaže v transformaciji parlamentarnega sistema v predsedniškega ter vzponu konservativne populistične Erdoganove Stranke za pravičnost in razvoj (AKP), ki je na oblasti od leta 2002, trenutno v koaliciji z ultranacionalistično stranko MHP. Ta ideologija je privedla tudi do intervencionistične in ekspanzionistične zunanje politike do sosednjih držav, kot so Ciper, Grčija, Irak in Sirija, pa tudi do držav v vplivnem območju, kot sta Libija in regija Gorski Karabah med Armenijo in Azerbajdžanom.
“Takšno politiko lahko v mnogočem enačimo z osvajalno politiko Islamske države,” so prepričani sogovorniki. Samooklicana Islamska država, ki je na tem območju dobri dve leti sejala strah in trepet do leta 2016, ko so jo stolkle ruske, ameriške, sirske in iraške vladne sile, pri čemer so na tleh največjo vlogo imeli prav kurdski borci, je želela pod vodstvom leta 2019 likvidiranega Abuja Bakra al Bagdadija vzpostaviti sunitski kalifat, ki bi segal preko Bližnjega vzhoda do Afrike in celo delov Evrope, na primer juga Španije in Balkana. "Pregled turške zunanje politike v zadnjem obdobju nakazuje vzorec vzpostavljanja Turčije kot regionalnega hegemona v regiji destabiliziranih nacionalnih držav, kar je rezultat desetletja v Natu koordiniranih vojaških intervencij v Iraku, Afganistanu, Siriji in Libiji. Turčija pa deluje tudi zahodno od Bosporja, predvsem v odnosih z višegrajsko skupino in Nemčijo glede migrantsko-begunskega vprašanja. Turško politično delovanje je v tem oziru lahko povod za prevpraševanje slovenske zunanje politike z Višegradom in neootomansko Turčijo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
