Lukašenkov privid demokracije v totalitarni Belorusiji

V beloruski prestolnici Minsku se danes začne dvodnevno zasedanje ljudske skupščine, ki poteka vsakih pet let. Vodil ga bo kdo drug kot predsednik Aleksander Lukašenko, na njem pa naj bi potrdili petletni načrt države. Toda naziv ljudska skupščina vara; v resnici gre za organ, v katerem so zastopani predstavniki vseh ministrstev ter pomembnejših sektorjev in direktorji najpomembnejših podjetij. Tudi plansko petletno načrtovanje sodi v neke druge, minule čase, skupščina pa obstaja od leta 1996. Nastala je po spornem referendumu, na katerem je ljudstvo predsedniku podelilo še več pooblastil. Lukašenko, nekdanji vodja kolhoza, je sicer na oblasti že od leta 1994. S parlamentom ta skupščina nima nič skupnega.

Lukašenko, ki mu mnogi pravijo kar zadnji evropski diktator, je zasedanje sklical v času, ko je država v hudi politični krizi. Množični protesti ob koncih tedna so se sicer nekoliko unesli, prav tako stavke, toda to ne pomeni, da so sporne predsedniške volitve 9. avgusta lani, torej pred skoraj natančno pol leta, pozabljene. Lukašenko je takrat razglasil, da je zmagal z okoli 90 odstotki glasov in tako osvojil že šesti zaporedni mandat. Toda volitve so bile po mnenju opozicije in tujine vse prej kot poštene in demokratične. Opozicija trdi, da je zmagala njihova voditeljica Svetlana Tihanovska, ki je pristala v politiki naključno. Vsi drugi resni opozicijski kandidati so bili namreč še pred volitvami obtoženi kaznivih dejanj zaradi bolj ali manj banalnih izmišljenih razlogov ali pa jim je bilo preprečeno kandidiranje. Vodenje opozicije so tako prevzele ženske: Svetlana Tihanovska, žena blogerja Sergeja Tihanovskega, ki je zaradi svojih kritik režima pogosto navzkriž z oblastmi, Veronika Cepkalo, žena politika Valerija Cepkala, in Maria Kolesnikova iz ekipe, ki je skrbela za volilno kampanjo politika Viktorja Babarika. Predsednik Lukašenko je ob tem posmehljivo izjavil: "Naša ustava ni za ženske. Naša družba ni dovolj drzna, da bi izvolila žensko. To je zato, ker ima predsednik po ustavi v rokah veliko moči."

Izbruhnili so protesti, za katere se je zdelo, da bi lahko Lukašenka odnesli z oblasti. Pod vplivom protestov in pritiskov iz tujine, edini je beloruskemu samodržcu ostal ob strani predsednik bratske Ruske federacije Vladimir Putin, je pričela oblast govoriti o ustavnih spremembah, a je na to hitro pozabila, čim so se protesti pozimi umirili. Lukašenko je igral na karto izčrpavanja protestnikov, seveda poleg tega, da jih je policija na tisoče strpala za zapahe. Vodstvo opozicije je prisiljeno delovati iz tujine, Tihanovska je tako morala emigrirati v Litvo. Toda to ne pomeni, da je Tihanovska, ki je vmes prejela evropsko nagrado za svobodo misli Saharov in je nominirana za Nobelovo nagrado za mir, obupala. V torek je namreč opozicija predstavila strateški načrt za odstavitev Lukašenka: med drugim napovedujejo, da se bodo morali dolgoročno gledano predstavniki vlade in opozicije na skrivaj sestati na pogajanjih. To bo možno šele, ko bodo dodatno oslabili Lukašenkov režim tudi s pomočjo mednarodnih pritiskov. Marca naj bi sicer znova pričeli tudi množične proteste.