Zaradi poplav, požarov, rekordno visokih temperatur in bolezni, ki se prenašajo z živali na človeka, podnebne in ekološke krize več ni mogoče prezreti, zato se človeštvo morda vedno bolj zaveda, da je resna škoda za naše naravno okolje več kot le sporazum, sklenjen v dobri volji. Morda gre za mednarodni zločin.
Mednarodno kaznivo dejanje je bilo nazadnje prepoznano po drugi svetovni vojni. Nürnberški in Tokijski statut sta obstoječim vojnim zločinom in zločinom proti miru, "agresiji", dodala še zločine proti človeštvu in potrdila, da so nekatera dejanja tako huda, da nas, ne glede na žrtve, zadevajo vse. Kmalu zatem, leta 1948, je bil v statut vključen še zločin proti človeštvu – genocid.
Morda smo priča prav takšnemu trenutku v našem odnosu do okolja. Prejšnji mesec je neodvisni svet mednarodnih odvetnikov objavil osnutek besedila, ki opredeljuje kaznivo dejanje, poimenovano ekocid, in predlagal njegovo vključitev v statut Mednarodnega kazenskega sodišča. Vzporednice so jasne: sprejetje ekocida kot mednarodnega zločina priznava, da je huda škoda za naše okolje zločin proti vsem nam in da tega ne moremo več prepustiti regulaciji posameznih držav.
Senat, ki ga je sklicala Fundacija za zaustavitev ekocida (pri katerem smo sodelovali), je kaznivo dejanje opredelil kot nezakonita ali namerna dejanja, storjena z zavedanjem velike verjetnosti hude in razširjene ali dolgotrajne škode za okolje. Za dejanja, ki predstavljajo kaznivo dejanje, pa morata biti izpolnjena dva pogoja. Obstajati mora velika verjetnost, da bo okolju v vseh okoliščinah povzročena huda in razširjena ali dolgotrajna škoda, ki mora biti bodisi razširjena (čez omejeno območje, državne meje ali na celotnem ekosistemu, kjer prizadene veliko ljudi) ali dolgoročna (nepopravljiva ali odpravljiva z naravnim okrevanjem v razumno dolgem obdobju). Sem sodi onesnaženje z zastrupljanjem, ki prizadene veliko ljudi, vendar na razmeroma majhnem geografskem območju, ali trajno uničenje morskega ekosistema, ki je lahko omejen po velikosti.
Nekatera zakonsko dovoljena dejanja, ki škodujejo okolju, so celo družbeno zaželena: sem sodijo nujno potrebni stanovanjski, prometni ali infrastrukturni projekti
Za dosego drugega pogoja mora biti škoda bodisi nezakonita bodisi čezmerna. V idealnem primeru bi bilo okolje ustrezno zaščiteno z nacionalno zakonodajo, skrajne kršitve pa bi opredelili kot mednarodne zločine. Toda nacionalne zakonodaje se razlikujejo in mednarodno okoljevarstveno pravo ima le nekaj popolnih prepovedi. Nekatera zakonsko dovoljena dejanja, ki škodujejo okolju, so celo družbeno zaželena: sem sodijo nujno potrebni stanovanjski, prometni ali infrastrukturni projekti. V takih primerih mednarodno okoljsko pravo določa načela, predvsem načelo trajnostnega razvoja, po katerih bi morale države ravnati. Izraz čezmerni ima v opredelitvi ekocida enakovredni namen in obravnava zakonsko dovoljena dejanja, ki so nepremišljena zaradi nesorazmerne stopnje verjetne škode. Da bo ekocid priznan kot mednarodni zločin, kot so genocid, zločini proti človeštvu, vojni zločini in agresije, bo potreboval podporo vsaj dveh tretjin držav članic Mednarodnega kazenskega sodišča (trenutno je vanj vključenih 123 držav). Nato bo začel veljati za vsako državo, ki ga ratificira. Posamezniki na odgovornih položajih, katerih dejanja ustrezajo opredelitvi zločina, bodo preganjani na Mednarodnem kazenskem sodišču ali na katerem koli pristojnem nacionalnem sodišču in obsojeni na zaporno kazen – seveda če bodo sploh obsojeni. To je velik premik od statusa quo, ko na mednarodni ravni, pogosto pa tudi na nacionalni, za številne najhujše primere množičnega uničevanja okolja ni kazenskih sankcij. V večini jurisdikcij so posamezniki ali družbe le finančno kaznovani.
Kriminalizacija ekocida bi lahko imela močnejši odvračilni učinek kot možnost obtožb zaradi genocida ali vojnih zločinov, saj je to večinoma korporacijski prekršek. Ker je vrednost podjetja močno odvisna od njegovega ugleda in zaupanja vlagateljev, bi lahko menedžerji veliko izgubili, če bi se znašli na isti zatožni klopi kot vojni zločinci - Mednarodno kazensko sodišče namreč preganja posamezne storilce kaznivih dejanj in ne korporacij. Že tveganje, da bi določeno dejanje lahko bilo videti kot mednarodni zločin, lahko vpliva na to, da bi korporativni odločevalci izbirali varnejše in trajnejše metode delovanja. Upamo lahko, da bo odvračilni ukrep začel veljati veliko pred uveljavitvijo zakonodaje.
Seveda so na tej poti tudi izzivi. Mednarodno kazensko sodišče se že sooča s težavami – dogodki v Franciji kažejo, da je nacionalna zakonodaja o ekocidih lahko problematična (nedavno sprejeti zakon o podnebju in odpornosti do leta 2021 vključuje močno kritizirano popuščanje pri definiciji ekocida).
A ekocid lahko pridobi širšo mednarodno podporo – in mora jo dobiti. Vlade, vključno z vladami Vanuatuja, Maldivov, Francije, Belgije, Finske, Španije, Kanade in Luksemburga, že kažejo zanimanje. Parlamentarni predlogi ali osnutki zakonov so bili vloženi v številnih državah, tudi v Belgiji, na Portugalskem, v Braziliji, Franciji, Boliviji, Bangladešu, Združenem kraljestvu in Čilu. Države ne smejo čakati, da katastrofa zaustavi prepoznavanje mednarodnega kriminala našega časa.
Kate Mackintosh, izvršna direktorica inštituta za človekove pravice Promise
Jojo Mehta, soustanovitelj in izvršni direktor Stop Ecocide International
Richard Rogers, izvršni direktor Climate Counsel