Nočna mora Slovenke, ki je zaradi poplav obstala v Dubaju: "Na letalu izpad elektrike, začelo je zmanjkovati zraka ..."

Minuli torek je v delih Združenih arabskih emiratov padla rekordna količina padavin, v Dubaju so zaprli šole, številne ceste so bile poplavljene, ohromljen je bil tudi letalski promet. Kaj slednje pomeni v praksi, je izkusila tudi Katja Žižek Kolenc, podjetnica, ki se je s prijateljicama vračala s potovanja po Japonski. V Dubaju bi se morale ustaviti le toliko, da presedejo na let proti Ljubljani. To se zaradi izrednih razmer, ki so takrat vladale v državi, ni zgodilo. Domov so prišle z večdnevno zamudo, izčrpane in neprespane.

"To si je težko sploh zamisliti. Kot bi gledal film. Na desettisoče ljudi na kupu, nihče ti nič ne pove, vsi so jokavi, majhni otroci nimajo plenic, ženske so brez vložkov, nimaš odeje, da bi se pokril in zaspal vsaj na tleh. Klima piha, mrzlo je, neprespan si," opisuje Ljubljančanka večdnevno letališko sago na enem največjih letališč na svetu.

Zaradi izpada elektrike nehala delovati klima na letalu

Poplave so Dubaj prizadele, še preden je letalo, na katerega se je vkrcala tudi sogovornica s prijateljicama, vzletelo. "Mi smo tja leteli v sončnem vremenu. Let traja enajst ur, nato nas pilot obvesti, da ne moremo pristati, ker je letališče polno. Mine ena ura, nato mineta dve ... Na koncu smo tri ure krožili nad puščavo, vmes so se ugasnili tudi ekrani na letalu, ki potnikom kažejo, kje trenutno letijo," pripoveduje Katja Žižek Kolenc. Naposled je od stevardese uspela dobiti informacijo, da ne morejo pristati zaradi poplav na letališču, novica jo je močno presenetila. Končna odločitev je bila, da letalo pristane na manjšem letališču, od koder naj bi potnikom uredili prevoz do glavnega dubajskega letališča. 

Po pristanku so potniki na letalu sedeli še dolgih pet ur, situacijo je poslabšal izpad elektrike. "Posledično je nehala delovati tudi klima na letalu, pa ozvočenje. Iz minute v minuto je bila na letalu večja vlaga in manj kisika, bilo je vroče, letalo je namreč stalo na žgočem soncu." Odprli so zgolj sprednja vrata, kamor so potniki hodili po nekaj zraka. "Po urah in urah sedenja na letalu nam povedo, da nas ne morejo spustiti iz letala, ker ne moremo hoditi po ozemlju Združenih arabskih emiratov, če nimamo narejenih carinskih postopkov," pove Žižek Kolenc. Naposled so potnike vendarle spustili z letala, sogovornica pove, da jih je zajel val optimizma in upanje, da jih bodo odpeljali do pravega letališča, od tam pa jih čaka polet proti domu. "A takrat se je vse skupaj šele začelo," pove.

Letalskega osebja ni bilo videti, nikogar niso mogli vprašati za nasvet, kaj narediti, izvedeti, kaj jih čaka, kam lahko gredo. "Pristali smo v neki hali, kjer ni bilo z izjemo enega duty freeja ničesar. Ljudje so grabili čipse in drugo hrano, ker nihče ni vedel, kaj nas čaka. Bili smo lačni, jedli nismo že enajst ur. Nikjer ni bilo osebja, ki bi ga lahko vprašal, kako naprej." Ure so minevale, zgodilo se ni nič, informacije o tem, kaj narediti, so krožile med potniki, a zares nihče ni vedel, kaj narediti.

"Ljudje so se prerivali, kot da jim gre za življenje"

Naposled sta se na letališču vendarle pojavila stevard in stevardesa letalske družbe Emirates, ki sta potnike začela nekoliko usmerjati, kljub temu je vladal precejšen kaos. "Vmes so začeli voziti neki avtobusi, a nihče ni vedel, kam pravzaprav peljejo. Ljudje so se prerivali, kot da jim gre za življenje." Pozno zvečer so potnikom, ki so obtičali na majhnem dubajskem letališču, prinesli hrano in vodo. 

Katji Žižek Kolenc in njenima prijateljicama se je po dolgi negotovosti, ki jih je spremljala na letališču, uspelo vkrcati na avtobus, za katerega niso vedele, kam jih bo odpeljal. Po dolgi in ovinkasti vožnji, kjer je tempo narekovala tudi voda na cestah, so se prebili do glavnega dubajskega letališča DXB. "Prišle smo med ogromno maso ljudi. Če jih je bilo prej pet tisoč, jih je bilo tukaj trideset tisoč. Tu pa je zares nastal kaos, sploh nismo vedeli, kam iti." Štirje ljudje so delali za tisoče in tisoče ljudi, čakanje v vrsti je bilo neskončno. 

Minila sta že dva dneva čakanja in negotovosti ne letališču, žarek upanja je posijal, ko so izvedele, da imajo rezerviran let proti domu za naslednji dan. "Bile smo res vesele, zajokale smo. Tudi dan smo lažje prebrodile. Legle smo na tla, da bi si spočile. Spati nismo mogle, ker nas je zeblo. V vseh dneh na letališču ni bilo nikogar, ki bi ponudil kakšno odejo, hotel, hrano ... Nikogar nismo mogle niti ničesar vprašati. Tudi telefona nismo mogle nikjer napolniti, mobilni podatki niso delali," pripoveduje. In ko so ure do predvidenega leta minevale, novica: letalo ne bo vzletelo.

Ljudje smo v osnovi dobri in prijazni 

"Fizično nismo več zmogle čakati v vrsti, kjer v resnici niti ne veš, na kaj čakaš. Odločile smo se, da po treh dneh brez spanja ne moremo več funkcionirati in da se moramo najprej naspati. Uspele smo se vkrcati na avtobus, ki nas je odpeljal do hotela. Vavčerjev nismo imeli, zdelo se je, da so nas bolj zaradi njihove dobre volje sprejeli in nam dodelili sobe." Po več dneh so se lahko prvič stuširale, hotel jim je priskrbel reklamne majice, spodnjega perila, denimo, ali nogavic jim ni ponudil nihče. Svojih oblačil niso imele, saj so ostale brez prtljage.

Takrat so v stik stopile tudi s slovensko ambasado, od koder so prejele predvsem splošna navodila. Naslednji dan so se vrnile na letališče, kjer je bila situacija na videz nekoliko bolj umirjena, tudi potnikov je bilo manj. Letališkega uslužbenca so prosile, da jim uredi let. "Samo da pridemo do Evrope," so ga prepričevale. "Videl je, da smo res utrujene in potrebujemo pomoč. Bil je naša rešilna bilka in nas usmeril do pravih ljudi. Naročil nam je, naj napišemo seznam mest, kamor bi rade letele. Napisale smo Prago, Varšavo, Dunaj, Zagreb in Benetke. Vse možno, od koder lahko nekako pridemo domov."

Po dolgih in mučnih dneh je posijal žarek upanja. Dobile so let do Prage. Kljub še vedno številnim odpovedanim letom je letalo vendarle vzletelo. Iz Prage so se s Flixbusom najprej odpravile do Dunaja, kjer so bile, podobno kot pri nas, precej zimske razmere. "Nismo imele dovolj oblačil. V Tokiu so bile prijetne temperature, tukaj je bilo drugače. Poiskale smo hotel, ki je bil v bližini postaje, kjer so nam dovolili, da nekaj ur v recepciji počakamo na nadaljnji prevoz do Ljubljane."

Prihod domov je bil slajši kot kadarkoli prej. Katja Žižek Kolenc, ki je na letališču praznovala tudi rojstni dan, in njeni prijateljici si bodo potovanje zapomnile za vedno. Čeprav so se šele dobro vrnile domov, danes sogovornica o izkušnji govori že z nasmehom. In ob koncu pove še pomembno ugotovitev: "Ko čakaš ure in ure in hodiš po letališču, srečuješ različne ljudi, večkrat tudi ene in iste. Z nekaterimi poklepetaš, izmenjaš nekaj besed in kako izkušnjo z letališča. In potrdi se, da kljub stiski, ki izžareva iz vseh, smo ljudje v osnovi dobri in prijazni ter si pomagamo med sabo."