Nova ameriška zunanjepolitična doktrina: Biden za mirnejši Bližnji vzhod

Bližnji vzhod je bil vse od začetka hladne vojne pred 70 leti ena osrednjih točk ameriškega zunanjepolitičnega angažmaja. Tam je skoraj sočasno z začetkom hladne vojne leta 1948 nastala država Izrael, do katere imajo ZDA zelo specifičen, pokroviteljski odnos, podprt z vsakoletno večmilijardno dolarsko pomočjo, zlasti v orožju. Tam so države, bogate z nafto in plinom, že od nekdaj predmet zanimanja mogočne ameriške naftne industrije. Tam so se ZDA zapletle v najmanj tri večje vojne: leta 1991 z operacijo Puščavski vihar ob pregonu čet iraškega samodržca Sadama Huseina iz Kuvajta, dvanajst let kasneje z invazijo na Irak in v zadnjih letih s pregonom samooklicane Islamske države iz Iraka in Sirije.

​Zmeda in biznis

Odhajajoči ameriški predsednik Donald Trump je v nasprotju s predhodnikom Barackom Obamo, ki je skušal ZDA počasi umakniti iz zapletenega bližnjevzhodnega klobčiča, veliko zunanjepolitično pozornost namenjal prav temu območju. Bil je dosti večji zaveznik Izraela in njegovega premierja Benjamina "Bibija" Netanjahuja od Obame; tako je na primer premaknil veleposlaništvo ZDA iz Tel Aviva v Jeruzalem in s tem de facto priznal sveto mesto za izraelsko prestolnico. Temu so na njegovo in Bibijevo žalost sledile le redke države. Prav tako je letos pripravil svoj ambiciozni mirovni načrt za izraelsko-palestinsko sožitje, imenovan Abrahamov sporazum, ki mu ga je v veliki meri pomagal pripraviti njegov judovski zet Jared Kuschner. Izraelci so ga pozdravili, Palestinci ogorčeno zavrnili. Nikdar ni pritisnil na Netanjahuja, ko je ta gradil nove in nove nezakonite naselbine na palestinskem Zahodnem bregu.

Po drugi strani je Trump intenzivno trgoval s sunitsko Savdsko Arabijo, kjer je njenemu kronskemu princu Mohamedu bin Salmanu (tistemu, ki naj bi bil dal ubiti in razkosati oporečnika Džamala Hašodžija) menda prodal za več milijard dolarjev najsodobnejšega ameriškega orožja. Prav tako naj bi bil zaslužen za umiritev razmer in navezavo diplomatskih stikov med Izraelom in Združenimi arabskimi emirati. V Siriji je ameriški vojski v času njegovega mandata uspelo likvidirati voditelja Abuja Bakra Al Bagdadija. "Umrl je kot pes, strahopetec, jokal je in cvilil," se je ob njegovi smrti 26. oktobra 2019 pohvalil Trump.

Toda vse skupaj je imelo en sam cilj: slabitev in kaznovanje neposlušne šiitske Islamske republike Iran. Trump je enostransko odstopil od iranskega jedrskega sporazuma, za katerega se je mnogo let trudil velik del mednarodne skupnosti in so ga podpisale ZDA, Velika Britanija, Francija, Rusija, Kitajska in Nemčija (slednja v imenu EU) ter vlada v Teheranu julija 2015. Takoj je tudi uvedel sankcije proti Iranu, ta pa je v odgovor pričel znova bogatiti uran.

​Bolj spravljivo do Irana

Z menjavo v Beli hiši so bo verjetno spremenila tudi ameriška bližnjevzhodna politika. "Predsednikovanje Joeja Bidna bo - v primerjavi s Trumpovo administracijo - verjetno prineslo precejšnjo diskontinuiteto v politiki ZDA do Bližnjega vzhoda. Največjo spremembo je mogoče pričakovati v odnosu do Irana, saj bo Washington verjetno opustil Trumpovo politiko 'maksimalnega pritiska' na Teheran," pojasnjuje eden najboljših poznavalcev bližnjevzhodne problematike pri nas dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem. "To se bo zgodilo zaradi štirih razlogov. Prvič, Biden je kot podpredsednik v Obamovi administraciji sodeloval pri sklenitvi jedrskega sporazuma z Iranom (JCPOA). Drugič, Biden in njegovi svetovalci bodo v večji meri razmišljali geostrateško in zaradi tega upoštevali izjemen geostrateški pomen Irana, ki ga ne bodo več želeli potiskati v naročje največje ameriške tekmice - Ljudske republike Kitajske. Tretjič, Biden bo obnavljal multilateralizem in v tem smislu sodeloval z evropskimi zavezniki (predvsem s Francijo in Nemčijo, manj z Veliko Britanijo), zato bo bolj upošteval dejstvo, da evropske sile zaradi varnostnih in ekonomskih razlogov niso naklonjene agresivni politiki do Irana. In ne nazadnje, Biden ne bo več vodil tako proizraelske politike kot Trump, saj je imel slednji najzvestejše politične podpornike med proizraelskimi kristjani - evangelijci. Posledično bo novi predsednik manj dovzeten za izraelske želje po ostrem pritisku na Iran."

Biden je že napovedal, da bo ZDA vrnil k iranskemu jedrskemu sporazumu, podobno kot k pariškemu podnebnemu dogovoru ali članstvu v Svetovni zdravstveni organizaciji. "Spremenjena ameriška politika do Irana bo najprej pomenila ali ponovni pristop administracije k obstoječemu iranskemu jedrskemu sporazumu ali pa sklenitev novega sporazuma, ki ne bi bil bistveno manj ugoden za Iran," ocenjuje Šterbenc. "Ne nazadnje tudi Iran, ki je zelo zainteresiran za obnovitev obstoječega sporazuma, ne bi bil pripravljen dati bistvenih novih koncesij (na primer ustavitve balističnih raketnih poskusov in prekinitve sodelovanja z zavezniškimi skupinami na Bližnjem vzhodu), ker mora zaščititi svoje vitalne varnostne interese. Nova administracija bo verjetno tudi manj pritiskala na predsednika iraške vlade v smeri omejevanja proiranskih šiitskih skupin, poleg tega pa ne bo razmišljala o razglasitvi jemenskih šiitskih Hutijev za teroristično skupino. Nova, manj agresivna ameriška politika bo zmanjšala živčnost Irana, s tem pa se bodo zmanjšale tudi možnosti za oborožen konflikt na Bližnjem vzhodu, ki so bile v času Trumpove administracije velike."

​Nič od palestinske države

Tudi Izrael in Bibi bosta verjetno deležna manj nekritične naklonjenosti. "Bidnova administracija bo spremenila tudi politiko do Palestine, in sicer v smislu opuščanja zelo očitne proizraelske politike Trumpove administracije. V tem smislu bo odstopila od Trumpovega 'mirovnega načrta', bolj (vsaj deklarativno) upoštevala mednarodno pravo, ponovno financirala agencijo ZN za palestinske begunce UNRWA ter ponovno odprla predstavništvo palestinske oblasti v Washingtonu, D.C. Vendar pa ne bo odstopila od ameriškega priznanja Jeruzalema za glavno mesto Izraela. V bistvu bo nova administracija obnovila politiko pretvarjanja ZDA, da so ekvidistančne v Palestini, kar pa Palestincem ne bo prineslo države (ta možnost je že tako ali tako izgubljena, ne glede na to, kdo sedi v Beli hiši). Biden ne bo naredil velikega zasuka v ameriški politiki do Palestine, ker bo imel tudi nanj vpliv tradicionalno močan proizraelski lobi. Bolj ko se bo približeval konec prvega mandata, bolj bo dovzeten za zahteve lobija," pravi Šterbenc.

Kaj pa se bo sicer dogajalo z ameriškim angažmajem na Bližnjem vzhodu v prihodnjih štirih letih? Dr. Šterbenc vidi določene premike. "Zaradi vračanja k politiki multilateralizma oziroma sodelovanja z evropskimi zavezniki bo Bidnova administracija bolj stabilno ohranjala ameriške vojaške enote v Iraku in severovzhodni Siriji, tudi zaradi preprečevanja ponovnega dviga Islamske države. Poleg tega bo okrepila sodelovanje z vojaškimi oddelki sirskih Kurdov, kar bo ohranjalo napetosti med ZDA in Turčijo (čeprav ne gre izključiti možnosti, da bo Biden iskal možnosti za zbliževanje z Ankaro oziroma oddaljevanje slednje od Moskve). Možno je pričakovati, da bo v večji meri pritiskala na sirski režim v smeri doseganja političnega dogovora s sunitsko opozicijo, locirano v pokrajini Idlib. To je verjetno tudi zaradi pričakovanja bolj negativnega odnosa Bidna do Rusije.

Bidnova administracija bo sicer nadaljevala Obamovo politiko prenašanja ameriškega geostrateškega težišča z Bližnjega vzhoda v jugovzhodno Azijo, verjetno pa bo vendarle pripravljena zalivskim monarhijam (s Savdsko Arabijo na čelu) dati več varnostnih zagotovil kot Trumpova administracija, tudi zaradi manj ostre politike do Irana. Nemara bo nova administracija tudi bolj pritisnila na Savdsko Arabijo, da bo ta pripravljena zaključevati vojno v Jemnu, vendar pa bodo Američani težko pripravljeni sprejeti vse zahteve, ki jih za končanje vojne postavljajo Hutiji."