Vsako novo razkritje preiskovalnih novinarjev, kdo vse skriva in plemeniti svoje premoženje v davčnih oazah, je novo pojasnilo, zakaj te oaze še niso izsušene, in nič ne kaže, da bi se to lahko kmalu zgodilo. Najnovejše, ki so ga poimenovali Pandorini dokumenti, je zato zgolj nov kamen v mozaiku, ki še zdaleč ni razkrit. Tistim, katerih imena so objavljena, se seveda ni treba prav nič bati posledic, upravljavci njihovega premoženja že vedo, kaj morajo narediti, da se na novem seznamu, ki bo zelo verjetno razkrit spet čez nekaj let, ne bodo več pojavili. Za to so večinoma že poskrbeli.
Davčne oaze so eden gradbenih kamnov kazino kapitalizma, in dokler bo ta kazino igral, ne bodo izsušene. Tudi v EU ne. Če bi jih v EU izsušili, Luksemburg ne bi bil več ena najbogatejših članic EU, ampak bolj revna kot bogata kmetijska država. Tudi Nizozemska bi bila veliko revnejša, da o Irski ne govorimo. Davčna oaza za koncerne je še vedno tudi Avstrija. S tem nečastnim nazivom se prav tako kiti Belgija, kjer imajo sedež evropske institucije, v katerih bi morali pripraviti in sprejeti zakonodajo za izsušitev teh oaz. Že ta skupina držav je več kot dovolj, da ni mogoče pričakovati, da bi takšna zakonodaja v EU lahko bila sprejeta.
Evropska komisija se kot neke vrste evropska vlada od časa do časa pohvali, da je proti kateri od nadnacionalk, ki se je s posamezno državo članico dogovorila za izjemno ugodno davčno obravnavo, uvedla postopek. To je tudi vse. Resnih sankcij ta postopek ne prinese ne državi ne nadnacionalki. Tudi črni seznam davčnih oaz, ki so ga v Evropski komisiji vzpostavili pred štirimi leti, ni nič drugega kot blef.
Drugače ne more biti, če so med tistimi, ki svoje premoženje skrivajo, tam tudi evropski komisarji. Panamski dokumenti, ki so jih preiskovalni novinarji objavili pred petimi leti, so naplavili ime Nizozemke Neelie Kroes, ki se je kot evropska komisarka predstavljala kot lovka nadnacionalk, ki si s smešno nizkimi davki in kršenjem protimonopolnih pravil neupravičeno polnijo žepe. Ob tem je tako javnosti kot uradnikom v Bruslju zamolčala funkcijo direktorice podjetja Offshore na Bahamih, ki so ena najbolj znanih davčnih oaz.
Luksemburžan Jean-Claude Juncker, ki je iz svoje države kot predsednik vlade in finančni minister naredil davčno oazo, je bil predsednik Evropske komisije, pred tem je opravljal funkcijo vodje evroskupine, v okviru katere se sestajajo finančni ministri držav z evrom, ki soodločajo tudi o davčnih vprašanjih. Tako za Kroesovo kot Junckerja se je zadeva končala z zahtevo, da zadevo pojasnita. Tudi postopki Evropske komisije proti koncernom niso prinesli sprememb, saj ti lahko še naprej tam, kjer ne plačajo praktično nič davka, prikazujejo dobičke, kjer so davki visoki, pa izgube.
Razkritja preiskovalnih novinarjev kljub temu niso nepomembna. So pomembno sporočilo o dvoličnosti in svetohlinstvu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
