M + M, mir in mostovi, v slovenščini. V italijanščini P + P, pace e ponti. To sta dve osrednji značilnosti, s katerima domala vsi italijanski mediji označujejo papeža Roberta Francisa Prevosta, Leona XIV. To sta bili navsezadnje edini "politični" točki njegovega pozdravnega nagovora, ki mu je sledil blagoslov. In ob blagoslovu je imel ob sebi kardinala Pietra Parolina, dosedanjega državnega sekretarja (funkcija, ki v Vatikanu pomeni predsednika vlade), najtesnejšega sodelavca pokojnega papeža Frančiška, sicer kardinala, ki so mu vsi pripisovali veliko možnost, da bo izvoljen za papeža. A je, kot pravi stara vatikanska anekdota, v konklave "vstopil papež in iz njega izstopil kardinal". Prav tej njegovi prisotnosti ob Leonu XIV. pripisujejo mediji znak, da namerava novi papež v svojem poslanstvu zagotoviti vsebinsko kontinuiteto s Frančiškom. To je seveda prvi vtis in bo treba kot vedno v zgodovini za končno oceno počakati na dejstva.
Seveda so v medijih ocene različne, vendar je povsod poudarek na miru in mostovih, v čemer dejansko vsi vidijo kontinuiteto glede odnosa Katoliške cerkve do aktualnih vprašanj. Tudi naslovi na prvih straneh italijanskih časnikov so različni. Največji italijanski dnevnik Corriere della Sera na prvi strani piše: "Ameriški papež: mir", skrajno levi Manifesto naslavlja članek z "Levovim breznom" in v podnaslovu komentira, da gre za politično odločitev Vatikana, ki kaže na skorajšnjo bitko z Donaldom Trumpom in JD Vanceom. Med dnevniki velja omeniti sredinski Domani, ki povzema naslov komičnega filma iz leta 1954 z Albertom Sordijem, Američan v Rimu. Ampak to so le odtenki z namenom, da dnevniki privabijo bralce k nakupu, vsebinsko pa med komentarji ni velikih razlik.
Poudarek na socialnih tematikah
Vsi mediji namenjajo velik poudarek izbiri imena Leon. Zadnji papež, ki si je izbral to ime, torej Leon XIII., Italijan Vincenzo Gioacchino Raffaele Luigi Pecci - izvoljen leta 1878, umrl je leta 1903 -, je bil prvi papež, ki se je začel ukvarjati tudi s socialno tematiko. Napisal je rekordno število, namreč 86, enciklik, vsi mediji pa omenjajo encikliko Rerum novarum iz leta 1891, ki je prvi uradni vatikanski dokument, ki se vsebinsko ukvarja s socialno tematiko in dejansko oblikuje novo doktrino Katoliške cerkve glede teh vprašanj. Človekove pravice, strpnost, pravičnost, sožitje, enakopravnost, socialna vključenost pa nasprotovanje nasilju in sovraštvu so poudarki, s katerimi se dotlej Cerkev ni ukvarjala in ki jih je Leon XIII. vključil na dnevni red. Izbiro imena je torej ameriški kardinal temeljito premislil in očitno namerava svoje poslanstvo nameniti tematikam omenjene enciklike.
Poglejmo še druge podrobnosti, ki jih izpostavljajo nekateri mediji. Na primer dejstvo, da je del svojega nagovora, ki je bil v italijanščini, nadaljeval v španščini in pozdravil vernike v svoji nekdanji škofiji, perujski prestolnici Limi, ni pa spregovoril v angleščini, čeprav prihaja iz Chicaga, kjer je bil rojen in kjer je bil zadnja leta tudi kardinal. Donald Trump je njegovo izvolitev pozdravil z besedami, da gre za "veliko čast", ker gre za "prvega ameriškega papeža", čeprav je bil Jorge Bergoglio, papež Frančišek, Argentinec in leži tudi Argentina v Ameriki, čeprav južni. Ampak Trump očitno istoveti Ameriko z ZDA, ki jim želi priključiti tudi Kanado in Mehiko. Med naslovi tujih dnevnikov, ki jih navajajo italijanski mediji, velja omeniti seveda severnoameriške, ki pozdravljajo izvolitev "prvega ameriškega papeža", kot piše New York Times. V Peruju, v Limi, pa dnevnik El Comercio v naslovu sporoča, da ima novi papež tudi perujsko državljanstvo.
Kompromisna rešitev
Če se vrnemo k Italiji, moramo omeniti še nekaj stvari. Že omenjeni skrajno levi Manifesto opozarja, da je Prevost med ameriškimi kardinali "najmanj ameriški", ker je dvajset let živel v Peruju, kjer se je soočil z revščino in z usodo migrantov, ki so se selili na sever. Ocenjuje, da "bo sposoben uveljavljati njihove pravice v odnosu s Trumpom", sprašuje pa se, kakšen bo njegov odnos do državljanskih pravic in predvsem do skupnosti LGBTQ+. Pri tem vprašanju po oceni Manifesta ni pokazal odprtosti, kot jo je Frančišek; prav tako je vprašljiv njegov odnos do vključevanja žensk v Cerkev, za kar je bil Frančišek dovzeten.
Dokaj splošna je ocena, da je izvolitev kardinala Prevosta za papeža dejansko izraz poraza konzervativnih krogov v Katoliški cerkvi. Ne gre pa za razkol, ki bi v Cerkvi lahko nastal, če bi bil novi papež izraz popolne kontinuitete s pokojnim Frančiškom. In tu Corriere della Sera tolmači, da se je Pietro Parolin umaknil prav z namenom, da prepreči razkol v Cerkvi. Izbira Američana, ki je med vsemi ameriškimi kardinali "najmanj ameriški", je bila torej kompromisna rešitev, ki zagotavlja enotnost Cerkve in obenem ohranja temeljne smernice glede vloge Cerkve v družbi, kot jih je nastavil in izvajal papež Frančišek. Nekako tako, kot piše Alessandro Manzoni v knjigi Zaročenca, v kateri veliki vezir svojemu kočijažu, ki se mora prebiti med množico protestnikov, ki po dolgotrajni kugi demonstrirajo zaradi lakote, veli: "Adelante, Pedro, con juicio." Torej: Peter, počasi naprej, ampak preudarno. Skratka, komentatorji so si v glavnem enotni v oceni, da Leon XIV. ne bo nadaljeval oziroma izvajal revolucije v Cerkvi, ne bo pa odstopal od ciljev, ki jih je Frančišek že dosegel.
