Seveda boste rekli, da je lahko biti general po bitki. Ampak kar so si zahodnjaki privoščili po dvajsetletni okupaciji Afganistana, četudi z žegnom Združenih narodov, se je izrodilo.
Ker Zahod je tedaj navdušeno in hkrati maščevalno, zavoljo terorizma 11. septembra v ZDA leta 2001 nad Pentagonom in newyorškima dvojčkoma, šel z orožjem nad talibanski Afganistan. Kolateralno opravičilo je še bilo, da je treba temu fanatičnemu islamističnemu verskemu režimu od zunaj prinesti človekove in ženske pravice, demokracijo in svobodo besede. Kar se je tudi izkazalo za prevaro. Kajti po precej neumni formuli so vse te vrednote v deželo pod Hindukušem izvažali najprej vojaški generali na bajonetih in nato še morebiti podjetniki kazino kapitalizma, ne pa resnični demokrati in humanisti.
Zategadelj se danes zahodni generali smejo po bitki tolči po glavi. Ker tisti, ki so jih poslali v vojno, niso uspeli poslušati še koga drugega. Pa so tisti neslišani še pravočasno govorili take stvari, kot Afganistan ni Francija in Kabul ni Pariz, da bi vse vzvode oblasti lahko osredinili v njem. Vseeno so Natove sile vse stavile na prestolnico in niso imele posluha za nič drugačnega. Čeprav je Afganistan že tisočletja tako zelo raznolik. Češ, saj vojska je enotna, pa so potem tadžiški ali uzbeški vojaki v paštunskih vaseh, ker niso poznali lokalnega jezika, bili dojeti kot okupatorji, od tujcev plačani vojaki. Pri čemer so tisočletja Afganistanci svoje vasi, mesta, plemena oziroma narode vodili avtonomno in neodvisno od Kabula. Če je že neki vladar iz Kabula poslal svoje odposlance v provinco, so ti za razliko od podjarmljenih Evropejcev padli v prah na kolena pred lokalnim vladarjem. Skratka, zahodnjaki so si privoščili zavoljo izvedbe svoje privzgojene imperialistične ali pa kolonialistične miselnosti še en hud poraz.
Kar je za Slovence huje, je, da smo pri tem sodelovali. Tudi z vojaškimi inštruktorji. Ker Slovenci nikoli nismo bili kolonizatorji, pa bi vsaj lahko vedeli, da se je bolje pozanimati o zgodovini dežele, o njenih narodih, plemenih in jezikih ter o večtisočletni kulturi, če jo že hodiš reševat. Da za začetek sploh veš, kaj rešuješ.
Ampak. Zdaj nas je situacija prisilila že v čisto neko drugo razmišljanje. Je Slovenija sploh sposobna, da iz afganistanskega kaosa reši vsaj tri slovenske državljane, o katerih govori obrambni minister Matej Tonin? Toda še huje. Koliko sodelavcev slovenskih vojakov v Afganistanu se lahko nadeja azila v Sloveniji? In koliko zraven njih še najbližjih sorodnikov?
Evo, to je prvovrsten civilizacijski preizkus za dokaj ksenofobno vlado, ki jo premoremo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
