Kako globoko lahko pade politika pri zasledovanju lastnih, parcialnih interesov? Nove standarde političnih globin lahko opazujemo zadnje tedne na severovzhodu Evrope, kjer sta trčila najmanj dva ksenofobna politična sistema. Na eni strani avtoritarni rusko-beloruski, ki mu po stari sovjetski doktrini življenje ne pomeni nič, na drugi poljski, po definiciji demokratični, ki pa glede humanosti prav dobro povzema isti sovjetski model.
Migrantska kriza na poljsko-beloruski meji kaže na popolno, ampak res popolno odsotnost vsakršne humanosti. Nekaj tisoč ljudi z vseh koncev sveta, največ seveda z Bližnjega in Daljnega vzhoda, je že tedne ujetih v ozkem obmejnem koridorju. Za njimi beloruski, pred njimi poljski policisti. Ni poti ne naprej ne nazaj. Pingpong z usodami ljudi med Varšavo in Minskom brez nakazanega srečnega konca.
V tej umazani politični igri nedolžnih ni. Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ne brez razloga imenovan zadnji evropski diktator, je široko odprl vrata svoje države za prebežnike. Kako lepo, bi rekli, to je pred šestimi leti storila tudi nemška kanclerka Angela Merkel. Toda Lukašenko jih je vzel za talce, za politično orožje - želel je odpreti tudi izhodna vrata in z novim begunskim valom, ki je trenutno še majhen, odvisen od letalskih prevozov, izsiljevati Evropsko unijo, ki mu ne želi oprostiti ukradenih volitev. Na drugi strani poljski voditelj v senci Jaroslaw Kaczynski in v vlogi njegovega prenašalca idej premier Mateusz Morawiecki, ki v državi z največjim deležem krščanskih vernikov v Evropski uniji ne ravnata prav nič krščansko do tistih, ki niso prave vere ali barve kože. Pri tem je treba Poljski priznati, da je boleče dosledna, tako je bilo tudi ob begunskem eksodusu v letih 2015-16, ko je s sestrskimi režimi iz Višegrajske skupine mirno spregledala evropsko solidarnost in zavrnila vse načrte za relokacije prebežnikov.
Takrat si je Poljska prislužila glasno godrnjanje uradnega Bruslja, ta ji je zdaj hočeš nočeš moral stopiti v bran. Belorusko izsiljevanje z migranti spominja na turško pred petimi leti. Tedaj je EU šla v politično trgovino, mnogi so jo označili za kravjo kupčijo, ko je Turčiji obljubila in plačala milijarde evrov za to, da je več kot tri milijone beguncev obdržala na svojem ozemlju. Toda ne pozabimo, milijon ljudi je tedaj dobil politično zatočišče znotraj EU. In Turčija je bila vsaj navidezna demokracija, kar Belorusija ni bila nikoli.
Lukašenko, ki sicer nima kaj izgubiti, vseeno ne bi bil tako brutalen, če ne bi imel v ozadju polne podpore velikega brata v Moskvi. Tudi ruski predsednik Vladimir Putin ima z Evropsko unijo številne neporavnane račune in izrabi vsako priložnost za maščevanje zaradi sankcij, ki jih je Rusiji po aneksaciji ukrajinskega polotoka Krim naložila EU. Migranti, od katerih mnogi prihajajo iz držav, kjer so (bile) vojaško prisotne številne članice EU pa seveda tudi Rusija, so v tej igri velikih le nepomembni kmetje na geopolitični šahovnici. In ker nič ne kaže, da bi popustila bodisi Poljska bodisi Belorusija, bodo na tistem ozkem obmejnem pasu med državama, za kateri prej verjetno niti slišali niso, še dolgo.