Po beloruski prisilni prizemljitvi potniškega letala zaradi aretacije aktivista: "To je bila čista zloraba postopkov"

"Vse je bilo naštudirano, scenarij je bil vnaprej narejen in so ga izvedli. Lahko bi se končal bolj grozno. Pilot bi lahko drugače reagiral. Ne vemo, kakšne ukaze je imela vojska, ne moremo vedeti, kako daleč so pripravljeni iti," prisilni pristanek Ryanairovega letala, ki je letelo čez Belorusijo in bilo prisiljeno pristati v Minsku, komentira Rok Marolt, direktor Agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (CAA), in dodaja, da obstaja cel kup odprtih vprašanj. Da je to hud udarec za civilno letalstvo, še pravi.

Kar so naredili nad Belorusijo, nima zveze s civilnimi procedurami, je oster Marolt, ki je vesel, da ni bilo žrtev. Obstajajo vojaški postopki s civilnimi letali, ki pa bi prišli v poštev samo, če bi kontrola letenja izgubila komunikacijo z letalom. "V tem primeru vojaško letalo pilota potniškega z znaki, ki so vnaprej dogovorjeni, opozori, kaj se dogaja na njegovem letalu. Tokrat pa je šlo za čisto zlorabo civilno-vojaških postopkov. Za cilj so vzeli civilni avion, ki je imel na krovu 123 potnikov in vsa predhodna dovoljenja za opravo tega leta. To pomeni kršenje pravil." Procedura zapoveduje, da mora pilot v primeru grožnje z bombo zaradi pritiska znižati višino, da ne bi, če bi bombo razneslo, prišlo do dekompresije. Nato mora pristati na prvem letališču. "Ne pa, da letiš čez vso državo," pravi direktor CAA, saj ni nobena država zainteresirana, da je tak tuji avion na njenem ozemlju.

"Težko je najti primerjavo, ker kaj takega se do zdaj ni zgodilo," tako strokovnjak. Dogodek se je zgodil v beloruskem zračnem prostoru, kjer so oni gospodarji. A prestrezanje in grožnjo vidi zgolj kot krinko. "Najava bombe je bila krinka za dejanje, ki je bilo načrtovano in pretirano. Če bi bila res grožnja z bombo, bi se letalo spustilo in pristalo v Vilni." Marolt je pojasnil, da letalo za varno spuščanje s potovalne višine okoli 10 tisoč metrov potrebuje kakšnih 100 milj (160 kilometrov). "Ne moreš pristati na letališču, ki je neposredno pod tabo, ampak na letališču, ki je kakšnih 200 kilometrov stran. To pa bi bila Vilna."

Sogovornik ocenjuje, da bi v normalnem primeru grožnje z bombo avion verjetno letel naprej v Vilno, kjer bi opravili vse postopke, presodili, ali je treba evakuirati potnike, aktivirali bi gasilce. "Zagotovo pa ne prestrežeš aviona, kar so storili Belorusi, in ga pelješ pol ure dlje, to je abnormalno. Če je najava bombe, hočeš to čim prej urediti. Postopki za prestrezanje letal, ki so vzpostavljeni za druge namene, so bili čisto zlorabljeni."

Odziv in ukrepanje pilota civilnega letala, ki je sledil navodilom lovcev beloruske vojske, ocenjuje kot pravilen. Pilot navodilom ni mogel nasprotovati, saj "ko ob sebi vidiš avion z raketami, ne veš, česa vse je sposoben njegov pilot. Posadka se v takšnem primeru mora odločiti v nekaj sekundah, konec koncev so bili odgovorni za življenja več kot sto ljudi."

Direktor CAA izpostavi, da lahko letalski sektor takšni incidenti zelo zaznamujejo. Lahko bi celo prišlo do tega, da bodo potniki odslej želeli od letalskih prevoznikov že pri nakupu karte dobiti informacijo, katere države bo letalo preletelo. Če bodo zaradi incidenta sledile sankcije v obliki prepovedi prometa čez Belorusijo, bi to za uradni Minsk pomenilo manj prihodkov iz naslova preletov, manj služb, slabšo povezljivost države.

Sogovornika smo vprašali, kako bi prestrezanje potekalo nad slovenskim ozemljem: "Naša država ima pogodbo za 'Air Policing', torej za zaščito lastnega nacionalnega zračnega prostora, z Madžarsko." Torej bi v določenih primerih na zahtevo Slovenije posredovali madžarski vojaški lovci. Marolt sicer dodaja, da jih ne bi poklicali, če bi imela naša kontrola letenja še stik s potniškim letalom.