(POGLED) Hranjenje krokodila in drugi nauki iz vojne v Bosni

Matjaž Gruden Matjaž Gruden
21.06.2022 10:28

Miru v Ukrajini ne bomo dosegli, če si bomo zatiskali oči pred tem, kdo Putin je in kaj hoče. Pri odločanju glede našega odnosa do tega vprašanja je pomembno, da ne pozabimo lekcij iz vojne v BiH.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Bosna in Hercegovina, 1992 
Reuters

"Med aprilom 1992 in oktobrom 1995 je bila uničena država v Evropi. Na desetine tisoče njenih prebivalcev je bilo umorjenih. Več kot milijon je bilo izgnanih, deportiranih, ali prisiljenih v beg, v strahu za svoja življenja," se glasi uvodni stavek leta 2001 izdane knjige Najneslavnejši čas v Dublinu rojenega profesorja zgodovine mednarodnih odnosov na univerzi v Cambridgeu Brendana Simmsa. Če ne bi bilo omembe datumov, bi ob zgornjih besedah mnogi verjetno pomislili na Ukrajino. Z razlogom.

Zgodovinske paralele so vedno tvegana zadeva. Nikoli niso popolne, pogosto so zgrešene, neredko zlorabljene. A to ne pomeni, da jih lahko ignoriramo. V trenutku, ko sedanjost nehamo kritično primerjati s preteklostjo, se nehamo učiti iz zgodovine in se izpostavimo tveganju, da bomo ponavljali napake iz preteklosti. Tudi tiste najbolj nevarne in krvave.

Rusija seveda ni Srbija ali bosanski Srbi, preko katerih je Beograd upravljal agresijo v Bosni in Hercegovini. Rusija je jedrska velesila. To po eni strani upravičuje zadržanost glede neposrednega vmešavanja v spopad v Ukrajini. Sam se strinjam, da je bolje dvakrat premisliti, preden se greš mikastit s ponorelim medvedom, ki v tacah drži atomsko bombo. A rešitev ne more biti v tem, da se pretvarjaš, da gre za užaljenega plišastega medvedka, ki ga je treba potolažiti. Poleg tega vojaške intervencije realistično ne pričakuje niti Ukrajina sama. To, kar potrebujejo, je odločna podpora mednarodne skupnosti v njeni obrambi proti tujemu agresorju ter pomoč v orožju in vojaški opremi, da bi se pred agresijo lahko ubranili sami. Zato je pri odločanju glede našega odnosa do tega vprašanja pomembno, da ne pozabimo lekcij iz vojne v BiH. Poglejmo, kako je razmišljanja najvišjih in najvplivnejših predstavnikov Združenega kraljestva o spopadu v Bosni pred tremi desetletji v svoji knjigi povzel Brendan Simms.

Kriv je Zahod

"Zaradi odločitve (Evropske skupnosti na pobudo Nemčije) o priznanju Slovenije in Hrvaške je razpadel koncept mirovne konference, saj ni bilo več nikakršne možnosti vpliva na vpletene strani."

Lord Carrington, bivši britanski zunanji minister, generalni sekretar Nata in pogajalec Evropske skupnosti med vojno v BiH

"Če si strani prizadevajo za prilagoditev medsebojnih meja, jih lahko predhodno priznanje v tem ovira."

Douglas Hogg, britanski državni sekretar za zunanje zadeve

Derevoltizacija

"Jugoslovanska vojska ima ustavno vlogo v vzdrževanju javnega reda v primeru množičnih uporov prebivalstva."

Mark Lennox-Boyd, visoki uradnik britanskega zunanjega ministrstva

Srbi so dobri fantje

"Ena od največjih ovir je bila demonizacija Srbov. Izetbegović je sam zagrešil nekatere zločine, da bi vpletel Američane. Bil je grozen majhen človek."

Lord Carrington

Brez Srbov ni varnostne arhitekture

"Britanci so bili do neke mere prosrbski zaradi zgodovine in jim ostali naklonjeni iz pragmatizma. Dejstvo je, da je bila Srbija daleč največja in očitno najpomembnejša, zato jo je bilo treba imeti na svoji strani, saj brez nje ni bilo nikakršnih možnosti za sporazum."

Lord Carrington

Vsi so isti

"Ni pametno pripisovati odgovornosti samo eni strani tam, kjer so vse strani zagrešile grozljive zločine."

Jeremy Hanley, britanski minister oboroženih sil

"Ne gre za enostranski spopad med belimi in črnimi klobuki. Gre za konflikt tako globoke nečlovečnosti, ki je civiliziranemu svetu nedoumljiva in je ni mogoče pripisati le Srbom."

Sir Nicholas Bonsor, podsekretar na britanskem zunanjem ministrstvu

"Nemogoče je ugotoviti, katera stran je odgovorna za bombardiranje Sarajeva."

Baronica Chalker, britanska ministrica za prekomorski razvoj

"Vsi so enako grozni in enako slabi, ampak Srbov je več kot drugih."

Lord Carrington

Vojaška pomoč je šibkejšemu le v škodo

"Takšna poteza ne bi bila v pomoč tistim, ki jim je namenjena, muslimanom v Bosni. Še več, dvig embarga na orožje bi Srbe in Hrvate zapeljal v neubranljivo skušnjavo, da okrepijo svoje napore in poskrbijo za to, da je v trenutku, ko dospe večja količina orožja, vojaška grožnja s strani vladnih sil že nevtralizirana."

David Hannay, britanski veleposlanik v Združenih narodih

"Če bi dopustili še večji dotok orožja, bi bilo ubitih še veliko več ljudi - civilistov in vojakov, muslimanov, Hrvatov in Srbov."

Ivor Roberts, britanski veleposlanik v Beogradu

Mir ima svojo ceno

"Muslimani bi storili prav, če bi pristali na razkosanje države, kot so ga predlagali mednarodni pogajalci, in prenehali z poizkusi, da izid spremenijo na bojišču."

Patrick Bishop, novinar britanskega časopisa Sunday Telegraph, povzemajoč vire z britanskega zunanjega ministrstva

"Miru v Bosni ne bo, dokler ne bo delitve ozemlja."

Lord Carrington

Ne glede na to, da okoliščine obeh vojn še zdaleč niso enake, bode v oči podobnost med logiko in nekaterimi argumenti britanske vlade pred tremi desetletji in argumenti ljudi, ki si prizadevajo za mir za vsako ceno, tudi na račun teritorialne nedotakljivosti, pravice do obrambe po 51. členu ustanovne listine OZN in preživetja ukrajinske države. Časopis Delo je nedavno različna mnenja v Sloveniji glede reševanja ukrajinske krize označil za prerekanje med pacifisti in rusofobi. Mislim, da je to v prvem primeru precej ohlapno, v drugem pa skrajno nekorektno. Podpore Ukrajini seveda ne gre enačiti s sovraštvom do Rusov. Še manj spodobno je tako označevati nasprotovanje Putinovemu nacionalističnemu imperializmu in avtoritarnosti doma. Na koncu koncev se v primeru zmage agresorja tudi Rusi še dolgo ne bodo uspeli osvoboditi izpod Putinovega jarma. Da o tem, kaj bi to pomenilo za globalno varnost, ne govorimo. Sam večini posameznikov, ki jih Delo označuje kot pacifiste, ne pripisujem slabih namenov in še manj cinizma in imperialistične arogance, ki sta pred tremi desetletji kar puhtela iz pleteničenja britanskih politikov in diplomatov. Verjamem, da si iskreno želijo miru. Prav je, da se o tem pogovarjamo. Kriza je globoka in kompleksna in verjetno nihče v tej razpravi nima stoodstotno prav. Nikomur ne pripisujem avtomatično enakih nagibov, kot so jih imeli ljudje, ki so mednarodno priznani vladi BiH preprečevali, da se brani pred agresijo. Mislim pa, da je prav, da ti ljudje vedo, da v svojih stališčih do vojne v Ukrajini pogosto ponavljajo argumente in diskurz, ki smo jih v Evropi v podobnih okoliščinah že poslušali. Kar ni ostalo brez posledic. Tudi zaradi tega je vojna v Bosni trajala dlje, povzročila še več uničenja in imela še več žrtev, kot bi jih imela sicer. Če bi ustrezna pomoč prišla pravočasno, svet morda nikdar ne bi slišal za Srebrenico.

Ukrajina, 2022
Reuters

Predvsem pa bi morali vsi, ki si iskreno prizadevajo za mir, razmisliti o besedah nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Annana, ki je v poročilu o pokolu v Srebrenici, štiri leta po koncu vojne, ostro obsodil prizmo moralne ekvivalence, skozi katero so konflikt v BiH opazovali mednarodni posredniki in drugi dejavniki. "Predolgo je veljalo splošno prepričanje, da so vse strani enako odgovorne za kršitve, ki so se dogajale. Embargo na orožje, ki je veljal za mednarodno priznano vlado Bosne in Hercegovine, ni imel drugega učinka kot zamrznitev vojaškega razmerja moči v bivši Jugoslaviji." Različne pobude za mednarodno posredovanje je Annan označil za "appeasement". Izraza v angleščini ne uporabljam zato, ker bi želel jeziti Večerove urednike in bralce, ampak preprosto zato, ker mi do sedaj še ni uspelo najti ustreznega slovenskega prevoda. Da boste lažje razumeli, kaj je imel generalni sekretar Združenih narodov v mislih, citiram Winstona Churchilla. Ta je dejal, da je "appeaser" tisti, ki hrani krokodila v upanju, da ga bo požrl zadnjega. To je misel, ki je iskalci miru v Ukrajini preprosto ne smejo ignorirati. Miru ne bomo dosegli, če si bomo zatiskali oči pred tem, kdo Putin je in kaj hoče.

Pod lupo Brendana Simmsa sta se znašla predvsem britanska politika tistega časa in njen odnos do vojne v BiH, a to ne pomeni, da so bili Britanci edini, ki so na različne načine pripomogli k temu, da se vojna ni končala prej. Simms v knjigi omenja birokrate iz Združenih narodov, ki so se krčevito trudili, da ne bi razjezili Srbov kot najmočnejše sile v regiji. Nekateri uradniki ZN so trdili, da Sarajevo tehnično ni bilo oblegano, da je bilo srbsko bombardiranje pogosto sprovocirano s strani muslimanov in da je bosanska vlada redno z bombami ali ostrostrelci napadala svoje ljudi - v nameri, da sproži intervencijo Zahoda. Spomnimo se obiska francoskega predsednika Francoisa Mitterranda v Sarajevu junija 1992. O motivih nenapovedanega obiska šefa države, ki je Srbe dolgo videla kot svoje zgodovinske zaveznike, kar ni ostalo brez vpliva na njihovo politiko v času razpadanja Jugoslavije, se še danes krešejo mnenja. Boris Johnson, ki je bil v času vojne v BiH bruseljski dopisnik Sunday Telegrapha, je danes gotovo eden od najbolj gorečih podpornikov Ukrajine na Zahodu, kar Ukrajinci zelo cenijo. Ob tem pa ni izključeno, da je del razlogov za to gorečnost mogoče iskati v težavah, ki jih ima britanski predsednik vlade doma. Tudi tu se ponuja zanimiva primerjava z nedavnimi obiski nekaterih državnikov v Kijevu. Kredibilnosti Johnsonove ognjevitosti v obsojanju Putinovega kršenja človekovih pravic in mednarodnega prava ni mogoče ocenjevati brez razmisleka o tem, kako se do teh vrednot Boris Johnson, pa ne le on, obnaša sam.

Naslov Simmsove knjige je besedna igra, ki evocira "najslavnejši čas", kot se Britanci spominjajo začetka druge svetovne vojne, ko so pod Churchillovim vodstvom storili to, kar so pol stoletja kasneje odrekali legitimnim oblastem v Sarajevu. Slovenci smo si svoj najslavnejši čas priborili dvakrat, med narodnoosvobodilnim bojem in med osamosvojitveno vojno. Načelnost ter odgovornost za mir in spoštovanje mednarodnega prava od nas terjata, da danes pravico do obrambe svoje države pred tujo agresijo priznamo tudi Ukrajini in ji pri tem po vseh svojih močeh pomagamo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta