Pred 25 leti se je v ameriškem letalskem oporišču v Ohiu s podpisom Daytonskega sporazuma končala najbolj grozljiva vojna po letu 1945. Vojna v Bosni je v treh letih in pol zahtevala več kot sto tisoč življenj, povzročila veliko uničenje in na milijone ljudi prisilila, da so zapustili svoje domove. "To morda res ni pravičen mir, vendar je bolj pravičen od nadaljevanja vojne," je tedaj pripomnil bošnjaški voditelj Alija Izetbegović. "V situaciji, kakršna je ta, in v svetu, kakršen je, ne bi mogli doseči boljšega miru."
To je bilo še kako res. Skupaj z ameriškim pogajalcem Richardom Holbrookom in njegovim ruskim kolegom Igorjem Ivanovom sem kot predstavnik EU in sopredsedujoči na mirovni konferenci v Daytonu v živo spremljal vse vzpone in padce 21-dnevnih pogajanj. Potem sem naslednjih nekaj let preživel v Sarajevu, kjer sem pomagal narediti prve korake pri uresničevanju sporazuma. Spoznal sem, da je veliko lažje začeti vojno kot graditi mir. Konflikt v Bosni je bil popolna ilustracija te temeljne zgodovinske resnice. Ko je začela Jugoslavija leta 1991 razpadati, so le redki slutili, da je pred nami desetletje krvavih spopadov - od Slovenije na severu do Makedonije na jugu.
Daytonski sporazum je bil pravzaprav kompilacija več mirovnih načrtov, ki so jih mednarodni akterji v različnih konstelacijah poskušali uresničiti med preteklimi vojnami. Razlog, da nam je novembra 1995 vendarle uspelo, je bil v tem, da so se vsi ključni mednarodni akterji - EU, ZDA in Rusija - končno znašli na istem bregu. Pred tem je vedno kateri od njih preprečil ustavitev konflikta v upanju, da bi izsilil boljši dogovor.
Po vojni skleneš mir s svojimi sovražniki. Toda vsak mir, ki ne temelji na popolni kapitulaciji ene od strani, je neizogibno odvisen od kompromisa, trajni kompromis pa je možen le tedaj, če izpolnjuje minimalne zahteve vseh strani brez prikrojevanja maksimalnih zahtev vsake strani posebej. Zato je navdušenje po dosegi takih sporazumov velikokrat precej zadržano.
Ko je orožje v Bosni potihnilo, se je začela obsežna naloga ponovne izgradnje države, razdejane zaradi vojne. Na njenem ozemlju so bile tri vojske, tri denarne enote in tri poldržave, med katerimi sta dve že sklenili prisilno zakonsko zvezo. V naslednjih desetletjih je bila Bosna s pomočjo evropskega denarja (fizično) obnovljena in to v taki meri, da se mora človek v živahnem Sarajevu danes pošteno potruditi, da bi našel kakšno vojno brazgotino.
Videti je spodbudne znake, da je nova generacija pripravljena vojno pustiti v preteklosti in videti v miru tisto, kar v resnici je: priložnost za skupno snovanje nove prihodnosti
To je del zgodbe s srečnim koncem. Zgodba o politični rekonstrukciji in spravi je bolj zapletena. Ta proces je potekal boleče počasi, saj je preveč bosanskih voditeljev predolgo na mir gledalo kot na nadaljevanje vojne, čeprav na drug način. Kljub obsežnim in vztrajnim mednarodnim prizadevanjem je bilo mogoče po vsej regiji še naprej čutiti prisotnost razdiralnih sil.
Nova bosanska ustava, plod daytonskih pogajanj, je bila odsev tistega, kar je bilo tedaj mogoče, to pa je bilo bolj "stara Jugoslavija" kot "nova Evropa". Vsebovala je temelje za izgradnjo sodelovanja - z določili za poglobitev integracije in spremembo ustave same -, ne pa tudi najvišjih ciljev, ki bi jih bilo mogoče doseči. Naloga izgradnje prihodnosti je bila prepuščena prebivalcem Bosne samim.
Najbolj tragično je dejstvo, da bosanski voditelji niso bolje izkoristili možnosti, ki so jih imeli na voljo. Od leta 2003 naprej EU jasno sporoča, da so njena vrata odprta za vse balkanske države, če bodo le izpolnile vse potrebne pogoje, da se kvalificirajo za članstvo. Toda z izjemo Kosova je Bosna danes med vsemi svojimi balkanskimi sosedami zadnja v vrsti za pridružitev EU.
Dejansko bi se morali vprašati, ali je bil pristop EU do regije dovolj proaktiven. Čeprav evropski voditelji priznavajo, da je sila privlačnosti EU integracij edina, ki lahko kljubuje regionalnim razdiralnim silam, je jasno, da je Balkan zdrsnil močno navzdol na seznamu prioritet EU.
Kljub temu je EU v preteklih 25 letih v Bosni ohranila svojo vojaško prisotnost. Ta prisotnost z mandatom Varnostnega sveta ZN pomeni močan signal, da mednarodna skupnost na tem območju ne bo nikoli več tolerirala nobene vojne. Poleg tega obstaja enako močna mednarodna predanost spoštovanju suverenosti in integritete Bosne ter vseh drugih balkanskih držav. Dobe ponovnega risanja zemljevidov je konec in naloga reformiranja Bosne ostaja v pristojnosti njenih prebivalcev.
Videti je spodbudne znake, da je nova generacija pripravljena vojno pustiti v preteklosti in videti v miru tisto, kar v resnici je: priložnost za skupno snovanje nove prihodnosti. Šefik Džaferović, trenutni bošnjaški član predsedstva Bosne in Hercegovine, je v svojem letošnjim govoru pred Generalno skupščino ZN jasno povedal: "V Bosni in Hercegovini obstaja splošno soglasje o nepogrešljivem pomenu ohranjanja miru in s tem mirovnega sporazuma, na katerem temelji. To vliva upanje, da se bo družba v BiH v prihodnosti vse bolj ukvarjala z vprašanji, povezanimi z razvojem, medtem ko vstopa v novo fazo tega svojega zgodovinskega popotovanja."
Toda najpomembnejši lekciji sta: veliko lažje je vojno začeti, kot jo ustaviti, ter utišanje orožja je le prvi korak k trajnemu miru.
* Carl Bildt je nekdanji švedski premier in zunanji minister ter nekdanji posebni odposlanec EU za bivšo Jugoslavijo, sopredsedujoči na mirovni konferenci v Daytonu, visoki predstavnik za BiH (1995-1997) in posebni odposlanec ZN za Balkan (1999-2001).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
