Nina L. Hruščova, posvojena vnukinja nekdanjega voditelja sovjetske komunistične partije Nikite Hruščova, ki je vladal Sovjetski zvezi med letoma 1953 in 1964, je pogosta gostja na Večerovih mnenjskih straneh Pogledi. Odlična poznavalka Rusije je ostra kritičarka predsednika Vladimirja Putina, že dolga leta pa predava mednarodne odnose na univerzi The New School v New Yorku. Avtorica treh knjig in neštetih strokovnih člankov, ki se večinoma ukvarjajo z Rusijo, je tudi sourednica pri mednarodni novinarski organizaciji Project Syndicate. Tokrat analize ruske invazije na Ukrajino ni pisala sama, ampak so intervju z njo opravili njeni sodelavci pri Project Syndicate.
Junija 2021 ste izjavili, da živimo v dobi, ki jo zaznamuje nevarno rožljanje z jedrskim orožjem, kakršnemu smo bili priča že v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih preteklega stoletja. Potem ko je Putin zagrozil z uporabo jedrskega orožja, znova grozi nevarnost usodnih napačnih ocen, na katero nenehno opozarjate. Katere lekcije hladne vojne bi morali upoštevati v okviru prizadevanj za preprečitev jedrske katastrofe danes in tudi v prihodnosti?
"Da bi našla odgovor na to vprašanje, sem lani preučila knjigo Sergeja Plokhija z naslovom Jedrska norost: Nova zgodovina kubanske raketne krize (Nuclear Folly: A New History of the Cuban Missile Crisis). Grožnje z jedrskim orožjem so zaradi ruske invazije na Ukrajino znova prišle v ospredje, toda teren zanje je bil pravzaprav pripravljen že leta 2001, ko je ameriški predsednik George W. Bush sprejel odločitev, da ZDA odstopijo od sporazuma o omejitvi strateškega orožja iz leta 1972, ki je veljal za temelj strateške stabilnosti. Po tem koraku so začele tako ZDA kot Rusija postopoma spodkopavati stalni režim nadzora nad oboroževanjem, ki so ga uvedli spričo kubanske raketne krize, da bi preprečili prihodnje take spore.
Toda danes, petdeset let pozneje, je opaziti odsotnost logike, ki je vodila k uvedbi tega režima. Kubanska raketna kriza je bila razrešena v trinajstih dneh. Nikita Hruščov in John F. Kennedy sta spoznala, da bi lahko že najmanjša napačna presoja ali incident vodila v globalno jedrsko katastrofo. Pri današnjih svetovnih voditeljih te zaskrbljenosti za človeštvo ni opaziti. Zlasti Putin kaže brezvesten, že kar krut odnos do človeškega življenja. Prvi korak stran od roba prepada je lahko samo priznanje in razumevanje eksistencialne narave jedrske grožnje."
Rusi se bodo morda nekega dne res uprli Kremlju, kot upa Zahod, a bodo do tedaj mnogi že mrtvi ali izgnani
Putin nima več česa izgubiti
Nekaj tednov pred vdorom ruskih sil v Ukrajino ste dejali, da Putin ne želi obnoviti Sovjetske zveze, ampak prej okrepiti status Rusije kot "posebne države" s svojim lastnim področjem vpliva. Invazija to očitno potrjuje, čeprav je po vašem mnenju nakazala tudi na skrb vzbujajočo odsotnost pragmatizma. S katerimi grožnjami ali koncesijami bi torej lahko Putina prepričali, da ustavi nasilje v Ukrajini? Bi take koncesije povečale tveganje za rusko agresijo na druge bivše sovjetske republike – ali celo na nekdanje sovjetske satelite, ki so danes del Evropske unije in Nata?
"Do zadnjega trenutka sem bila prepričana, da Putin ne bo začel vojne v Ukrajini. Navsezadnje je v preteklosti velikokrat ravnal pragmatično in je vedno odgriznil natanko tako velik kos, kakršnega je lahko prežvečil. Spomnimo se vojne v Gruziji leta 2008. Rusija je hitro vkorakala v južnoosetijsko prestolnico Tskhinvali in prav tako hitro odkorakala iz nje, potem ko je tedanji gruzijski predsednik Mihail Sakašvili, ki si je zadal za cilj, da bo Gruzija znova prevzela nadzor nad samorazglašenima republikama Južno Osetijo in Abhazijo, ukazal bombardiranje mesta. Vojna je trajala manj kot dva tedna in se je končala z ruskim priznanjem neodvisnosti Južne Osetije in Abhazije. Ruska priključitev Krima svojemu ozemlju leta 2014 je bila še ena taka hitra in večinoma prikrita operacija.
Invazija na Ukrajino – ki se je zgodila pred očmi celega sveta, po treh mesecih zelo glasnih mednarodnih pogovorov o tej možnosti – je zelo neznačilna za Putina. Čeprav je Putin ves čas stopnjeval svojo retoriko, da Ukrajina nima pravice obstajati kot neodvisna država, se zdi njegova odločitev, da jo napade, lahkomiselna in spontana, navsezadnje tudi zato, ker je v nasprotju z ruskimi nacionalnimi interesi. Toda ker je Putin že sprejel odločitev, ni prav veliko možnosti, da bo hitro odnehal. Raje bo nadaljeval nasilje, dokler njegove zahteve ne bodo izpolnjene. To pomeni, da bo Ukrajina morda morala priznati Krim kot del Rusije ter Doneck in Lugansk kot neodvisni republiki in Putinu zagotoviti kopenski koridor do Krima. Hkrati se bo morala obvezati, da bo ostala politično in vojaško nevtralna država, ter sprejeti omejitve glede svojih oboroženih sil.
Ali bo Ukrajina pristala na te drastične pogoje, je drugo vprašanje. Toda ukrajinski voditelji bi se morali zavedati, da Putin nima več česa izgubiti. Še več, Richard Haass, predsednik Sveta za mednarodne odnose, je nedavno dejal, da je Putinu očitno veliko bolj do tega, da svetu pove svoje – ne ignorirajte Rusije in ne omalovažujte njenega predsednika –, kot da doseže dogovor. Kakorkoli že, če bosta sprti strani dosegli dogovor, bi moral ta vsebovati določilo, ki Rusiji prepoveduje, da še kdaj v svoji bližnji okolici poskusi izvesti kaj podobnega."
Februarja ste takoj po invaziji napisali, da se Rusi odločneje upirajo Putinovemu režimu, kot so se v preteklosti. Toda Kremelj je, čeprav so se protivojni protesti nadaljevali, uporabil celo paleto represivnih taktik in Rusom močno omejil dostop do neodvisnih poročil o vojni. Kako bi na vse skupaj vplival ljudski upor proti vojni v Ukrajini in katere so njegove omejitve? Ali Putinov propagandni aparat res odpoveduje, kot namigujejo nekateri zahodni mediji, ali pa mu bo vendarle uspelo izrabiti to vojno za okrepitev njegovega položaja na domačih tleh?
"Kremeljski propagandni aparat dela s polno paro in vse, ki ne podpirajo te ruske 'posebne vojaške operacije', razglaša za sovražnike ljudstva. Leta 2012 sprejeti zakon, ki Kremlju omogoča, da vse ljudi, ki jih prepozna za svoje nasprotnike, ker prejemajo sredstva iz tujine, označi za tuje agente, se uresničuje pogosteje kot kdaj koli prej. Za tujega agenta je namreč razglašen že vsak novinar in uslužbenec organizacije, financirane iz tujine. Na tisoče ljudi utegne biti označenih za sovražnike 'ruskosti'. Gre za nejasen koncept, ki očitno namiguje, da morajo 'pravi' Rusi nasprotovati Zahodu.
Kmalu ne bo več nikogar, ki bi izpodbijal Putinovo zgodbo, da se je Zahod namenil uničiti Rusijo. Vse, kar bodo Rusi videli, bodo gospodarske sankcije Zahoda, kakršnih še ni bilo in ki najbolj prizadenejo navadne ljudi, ter globalni bojkot ruske kulture, športa in civilne družbe oziroma tistega, kar je še ostalo od nje. Mednarodna skupnost pod vodstvom ZDA s tem, ko Ruse sili, naj prevzamejo kolektivno odgovornost za putinizem, ne spodkopava Putinovega vpliva, ampak ga krepi. Rusi se bodo morda nekega dne res uprli Kremlju, kot upa Zahod, a bodo do tedaj mnogi že mrtvi ali izgnani."
Vrnitev v Stalinove čase
Poudarili ste, da se Rusija zdaj sooča s hujšo osamitvijo kot Sovjetska zveza pod vodstvom Nikite Hruščova. Leta 2019 se skupaj z Jeffreyjem Taylerjem izdali knjigo Po Putinovih stopinjah: Iskanje duše nekega imperija po enajstih ruskih časovnih pasovih (In Putin's Footsteps: Searching fort he Soul of an Empire Across Russia's Eleven Time Zones), v kateri sta izdelala portret Rusije, tako da sta preučila eno mesto v vsakem od teh enajstih časovnih pasov. Kako bodo Rusi čutili ta novi status izobčencev, ne le v mestih, kot sta Moskva in Sankt Peterburg, ampak po vsej državi, ki jo vi opisujete kot "koherentno nekoherentno"?
"Osamitev, ki čaka Ruse, bo podobna tisti v Stalinovi dobi, ne v dobi Hruščova. Konec petdesetih let in v šestdesetih letih so bile meje sicer zaprte, toda kulturni, znanstveni in drugi programi izmenjave so potekali naprej, veleposlaništva so delovala in podružnice zahodnih medijev so ostale odprte. Danes so zaprte ali pa v veliki nevarnosti, da bodo v kratkem.
Moskva in Sankt Peterburg, dve najbolj svetovljanski ruski mesti, bosta hudo trpeli zaradi sedanjih omejitev. Toda to novo mednarodno osamitev bodo čutili tudi v drugih ruskih mestih, denimo v Jekaterinburgu, rojstnem mestu Borisa Jelcina, v Novosibirsku, naprednem znanstvenem središču, in v Vladivostoku, najbolj svetovljanskem ruskem mestu na obali Tihega oceana. V manjših mestih spremembe na začetku morda ne bodo čutili tako zelo, toda dolgoročno bo osamitev prizadela tudi njih. Putin zatrjuje, da Rusija ne potrebuje Zahoda, in obljublja, da bo država sama poskrbela za svoj razvoj. Toda te trditve so popolnoma v nasprotju z zgodovinskimi dokazi, vključno z lastno izkušnjo Rusije iz obdobja Sovjetske zveze. Nobeni državi ne gre dobro, če je odrezana od sveta."
S Taylerjem sklepata, da je Rusija zaradi svojega ogromnega bogastva – od naravnih virov do etnične raznolikosti in izobraževalnih ustanov – ena od dveh najpomembnejših držav na svetu. Druga so ZDA. Kaj vse bi še lahko izgubil Zahod zaradi osamitve Rusije, poleg uvoza energentov in nekaterih drugih surovin?
"Ker njeno ozemlje zaseda precejšen del evrazijske celine, Rusija ni kot Severna Koreja in tudi ne kot Iran. Že zaradi njene velikosti bi Zahod utrpel velike izgube, če bi jo spremenil v gospodarsko, komunikacijsko in informacijsko črno luknjo ter s tem izgubil dostop do njenih bogatih virov, vključno z naravnim in človeškim kapitalom. Ruska kultura je prodirala v svet tudi v času Stalina. Tudi na vlogo Sovjetske zveze pri zmagi zavezniških sil v drugi svetovni vojni ne smemo pozabiti.
Toda morda najbolj negativna posledica osamitve Rusije utegne biti, da bo Kremelj zaradi nje postal še bolj nevaren. Ko bo Rusija izločena iz globalnih sistemov in institucij – ameriški predsednik Joe Biden je med svojim nedavnim obiskom v Evropi že predlagal izključitev Rusije iz skupine G20 –, zunanje sile nanjo ne bodo imele več skoraj nobenega vpliva. Če prištejemo še represijo na domačih tleh in prepričanje, da je bila Rusiji storjena krivica, potem ni mogoče napovedati, kako se utegne odzvati Kremelj."
Od prvega dne ruske invazije na Ukrajino se zastavlja tudi vprašanje, kakšno vlogo utegne v tem primeru odigrati Kitajska – bo podprla rusko gospodarstvo ali pa bo pritisnila na Putina, naj ustavi nasilje. Kolikševpliv ima kitajski predsednik Xi Jinping na Putina in na katere načine lahko najbolj učinkovito posreduje?
"Možno je, da ima Xi na voljo več načinov, na katere lahko vpliva na Putinova dejanja, kot katerikoli drugi svetovni voditelj, najprej s pogojevanjem oziroma odrekanjem gospodarske pomoči. Če bi se Xi odločil odigrati posredniško vlogo, bi lahko bile stvari precej drugačne že zato, ker bi bil tak korak za Kitajsko precej nenavaden. A doslej pri njem ni bilo opaziti neke posebne želje po posredovanju. Zdi se, da noče Putinovih dejanj niti podpreti niti obsoditi. Morda bi se rad izognil maščevanju Zahoda, ki ga je obljubil Biden. Ali pa preprosto meni, da zaradi Putinove vojne ni vredno tvegati ugleda Kitajske.
To bi se sicer lahko spremenilo. Toda povsem možno je, da je Xiju bolj v interesu, da dovoli nadaljevanje vojne v Ukrajini, kot da jo poskuša ustaviti. Xi se zdi v primerjavi s Putinom bolj predvidljiv in pragmatičen. Kakorkoli že, pomembno sporočilo Putinove agresije se glasi: ne odrivajte avtoritarnih voditeljev na rob."
Od Čečenije do Moldavije
Putin je v dobrih dveh desetletjih Rusijo po dolgih letih stagniranja v času prejšnjega predsednika Borisa Jelcina spet postavil na svetovni zemljevid. Doma se je obdal s ponižnim krogom oligarhov, ki so si prilast(nin)ili velikanski del ruskih energetskih bogastev, bank in industrije. Potem je utrjeval svoj vpliv in pričel zatirati drugače misleče, celotno opozicijo. V prvih nekaj letih svojega vladanja se - izvzemši vojno v Čečeniji - v oborožene konflikte ni spuščal. Toda ko so čečenski teroristi zavzeli gledališče v Moskvi oktobra 2002 ali osnovno šolo v Beslanu na prvi šolski dan leta 2004, je pokazal, da ne pozna milosti. Ruski specialci so obakrat posredovali, v Moskvi so s še zdaj neznanim plinom zastrupili celo gledališko dvorano, pri čemer je umrlo vseh 40 napadalcev in napadalk pa še 133 civilistov povrh. V Beslanu se je števec smrti ustavil pri številki 333; poleg napadalcev, ki jih je bilo 31, je bila večina umrlih otrok.
Podobno brezobzirno ravna tudi, če gre za vojno v soseščini, na primer v Gruziji ali med Armenijo in Azerbajdžanom, pa tudi daleč od ruskih meja. Dokler se Rusija leta 2014 ni vmešala v vojno v Siriji, je bil tamkajšnji predsednik Bašar al Asad na robu poraza. Danes? Uporniki, ki jih je tri leta prej ponesla arabska pomlad, potem pa so se mnogi radikalizirali v terorističnih mrežah Al Kaida in Islamska država, so stisnjeni ob sirsko-turško mejo v pokrajini Idlib. Ruska letala tam skoraj vsakodnevno mečejo bombe, Putin pa je od Asada dobil neomejeno koncesijo za uporabo vojaških oporišč. Edinih, ki jih ima Rusija ob Sredozemskem morju.
Zdaj se zdi, da morebitno zavzetje juga Ukrajine ne bo njegov edini osvajalski cilj. Zelo ogrožene se čutijo tudi v ukrajinski zahodni sosedi, nekdanji sovjetski republiki Moldaviji, saj tudi tam v Pridnestrju živi močna ruska skupnost, ki jo varuje 1500 ruskih "mirovnikov". (vb)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
