Ministrstvo za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje lahko potrdi, da so Združeni arabski emirati iz humanitarnih razlogov sprejeli predsednika Ašrafa Ganija in njegovo družino," je bilo sredi tedna zapisano v kratki izjavi.
Afganistanski predsednik Gani je državo zapustil v nedeljo, potem ko so talibani zavzeli večino mest v Afganistanu in obkolili tudi Kabul ter nato zvečer prevzeli nadzor v prestolnici in v državi. Gani je v nedeljo na facebooku sporočil, da so talibani zmagali in da je pobegnil, da bi preprečil prelivanje krvi, uničenje glavnega mesta Kabul in "veliko katastrofo". Ni pa sporočil, kam. Najprej je bilo slišati, da se je bil zatekel v Tadžikistan ali mogoče v Uzbekistan. Zdaj je jasno, da je pristal v Združenih arabskih emiratih, številni Afganistanci pa so se jezno odzvali na njegov pobeg. Obtožili so ga uničenja države, pa tudi zbežal je s kar 169 milijoni ameriških dolarjev (to je 144 milijonov evrov) javnih sredstev v svoji popotni malhi. Gani je te navedbe takoj zanikal, češ, da so to "popolnoma neutemeljene govorice in laži".
Talibani eno govorijo, drugo počnejo
Vsekakor je Gani pobral šila in kopita, še preden bi se srečal s talibanskimi pogajalci in se dogovoril za miren prenos oblasti. Talibani za zdaj vsaj verbalno svet prepričujejo, da bo njihova vlada "inkluzivna", da bodo v njej tudi druge politične sile, da se ne bodo maščevali. Pa da bodo spoštovali človekove pravice in celo pravice žensk, vendar z dodatkom "znotraj šeriatskega prava". Vendar poročila s terena te navedbe postavljajo na laž. Talibani vdirajo v hiše sodelavcev zahodnih sil in jih ubijajo. Prav včeraj so tako med lovom na novinarja nemškega radia Deutsche Welle ubili njegovega sorodnika. Prihajajo tudi na nova srhljiva poročila o izživljanju nad ženskami in celo smrtnimi kaznimi zavoljo prešuštva.
Ob prvi vladavini talibanov v drugi polovici 90. let do leta 2001 se je svet zdrznil nad brutalnostjo talibanskega režima, še posebno nad ženskami. ZDA so z Natom Afganistan napadle, ker so talibani dajali zatočišče teroristom iz Al Kaide. Zraven so obljubljale, da bodo odpravile talibansko strahovlado in v državi vzpostavile neke vrste demokracijo. Recimo, po dolgem času so sklicale plemensko skupščino Lojo džigro. Sedaj, ob svojem brezglavem, nenačrtovanem umiku iz dežele pod Hindukušem, Američani na čelu s svojim predsednikom Joejem Bidnom zagotavljajo, da so cilji uresničeni in misija končana. Češ, uničili smo Al Kaido in ubili njenega vodjo Osamo bin Ladna, sicer že leta 2011. Ni jasno, čemu so potemtakem ostali v Afganistanu še deset let. Jasno je le, da jim je spodletelo, kot je jasno, da se umikajo s spodvitim repom.
Del propadlega načrta
Prav gotovo je bil danes 72-letni Ašraf Gani del tudi načrta o demokratizaciji dežele. Prvič se je za krmilo Afganistana zavihtel septembra 2014. Drugič je kot predsednik po dolgem in vnovičnem sporu s tekmecem izpred dobrih petih let Abdulahom Abdulahom, ki se je tudi imel za izvoljenega predsednika, po posredovanju Američanov zaprisegel februarja lani. Abdulahu so Američani za tolažbo dali v roke vodenje Visokega sveta za spravo. Gani je očitno bil izbranec zahodnjakov, saj velja za izredno "vesterniziranega" človeka. Hkrati je pripadnik paštunskega naroda, ki je z 42 odstotki največja etnična skupina v skoraj 40-milijonskem Afganistanu. Iz tega naroda prihaja tudi največ talibanov. Gani je sicer po izobrazbi antropolog, bil je celo predavatelj na Univerzi Johna Hopkinsa. Toda še večjo kariero si je na zahodu zgradil kot ekonomist, med drugim je delal v Svetovni banki. V Afganistan se je vrnil leta 2002 in je postal finančni minister ter si je prizadeval za obnovo uničenega gospodarstva. Uvedel je novo valuto, uporabil proračun, ki ga je digitaliziral, za politični instrument centralne oblasti, usmerjal donacije iz tujine, skušal odpraviti revščino. Toda ob koncu mandata se je boril z rakom in ga uspešno prebolel.
Izmenjava v eksilu
Vzporedno z begom afganistanskega predsednika se je zgodilo še eno potovanje, vendar v nasprotni smeri. Dan preden je prišlo sporočilo iz Združenih arabskih emiratov, je iz Katarja, ki je, kako ironično, tudi na Arabskem polotoku, v Kabul prispel eden od vodilnih talibanov Abdul Gani Baradar. Tisti, ki je leta 2020 z administracijo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, pri čemer predstavnikov legalnih afganistanskih oblasti sploh ni bilo poleg, v katarski Dohi podpisal mirovni dogovor. Baradarja mnogi vidijo kot političnega šefa islamistov in kot novega predsednika oziroma poglavarja Afganistana. Morda ima pri tem še enega talibanskega konkurenta. To naj bi bil Hibatulah Ahunzada, za katerega pa se ne ve, kje je. Stari afriški rek Kralj je mrtev, živel kralj se je v Afganistanu parafraziral v Vodja je odletel, vodja je priletel. No, ni najbolj jasno, če Baradar, rojen leta 1968, borec zoper sovjetsko okupacijo in kasneje z Mohamedom Omarjem eden od soustanoviteljev talibanskega gibanja, nemara ne bi raje postal vodja nove talibanske vlade.
Kot predsednik je tesno sodeloval z ZDA in drugimi zahodnimi zavezniki, skušal pa je okrepiti gospodarske in s tem dobrososedske vezi s sosednjimi državami, Uzbekistanom, Iranom, Pakistanom. Toda laskave podobe uspešnega menedžerja ljudje, ki so z njim delali, ne delijo. Nemški mediji pišejo, da je Gani sicer poseben, predvsem pa "prepirljiv, ošaben in oblasten". Zavoljo teh lastnosti naj bi tudi na vrat na nos pobegnil iz Kabula, saj ne bi znal prenesti pogajanj s talibani. Na mirna pogajanja je računal tudi Ganijev predsedniški predhodnik Hamid Karzaj, nato pa je moral ugotoviti, da je Gani vladne pogajalce pustil na cedilu. Talibani so sicer že prej izjavili, da se ne bodo pogajali, preden Gani ne sestopi s predsedniškega mesta.
Ganija so med dvema predsedniškima mandatoma spremljali tudi očitki, da se spravlja na afganistanske manjšine oziroma da zgodovino dežele razlaga razdiralno. Lani februarja je tako razjezil Uzbeke, ker je trdil, da njihovi osvajalci niso Afganistanu prinesli nič dobrega, kvečjemu so v deželi uničili namakalne sisteme. Kljub demonstracijam se za izjavo ni hotel opravičiti. Septembra 2019 je na njegovem predvolilnem zborovanju v Kabulu odjeknila eksplozija samomorilskega talibanskega terorista, ki je ubila 24 ljudi, še 31 pa jih je ranila. Gani jo je odnesel brez praske.
Smešno žuganje na daljavo
Gani je poročen z libanonsko kristjanko Rulo Saade, ki jo je spoznal med študijem v Bejrutu. Preselila sta se v ZDA in tam sta se jima rodila hčerka in sin, Miriam in Tarek, sedaj Američana. Gani je imel tudi ameriško državljanstvo, vendar se mu je ob prvi kandidaturi za predsednika odpovedal. In je v inavguracijskem govoru izrekel, kar je bilo do tedaj za afganistanske politike neobičajno. Javno se je zahvalil za podporo svoji soprogi, "ki je zmeraj podpirala tudi Afganistanke in jih bo še naprej".
Žal bo to sedaj lahko počela le še na daljavo. Prav tako kot zahodnjaki, ki nemočno opozarjajo in žugajo talibanom, da bodo tudi oni "na daljavo" spremljali njihovo spoštovanje človekovih pravic in (mal)tretiranje žensk.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
