Ko je leta 1995 v Italiji Gianfranco Fini, lider postfašistične stranke Italijansko socialno gibanje (Movimento sociale italiano, MSI), stranko preimenoval v Nacionalno zavezništvo (Alleanza nazionale, AN), je med drugim izjavil: "Pravilno je od italijanske desnice zahtevati, da brez omahovanja trdi, da je bil protifašizem bistven zgodovinski trenutek vračanja demokratičnih vrednot, ki jih je fašizem poteptal." To je bil trenutek prehoda italijanske desnice iz nostalgije v realnost.
Program, ki ga je oblikovala Giorgia Meloni, je že od začetka močno zaudarjal po fašizmu
Prej se je Fini, kot številni drugi predstavniki postfašistične stranke v Italiji, opredeljeval drugače: med drugim, da še verjame v fašizem (1989), da nihče ne more zahtevati, da zavrže svoj fašistični izvor (1990), da je bil Mussolini največji statist stoletja in bi, če bi še živel, jamčil za svobodo Italijanov (1992), da je po pol stoletja fašizem še vedno idealno živ (1992) in da so obdobja, ko svoboda ni ena bistvenih vrednot (1994). Ampak prvo spremembo je nakazal že leto prej, ko je na uradnem obisku v Izraelu obsodil grozote fašizma in tragedijo holokavsta ter označil rasno zakonodajo, na osnovi katere je fašistična Italija med vojno deportirala na tisoče Judov, za absolutno zlo 20. stoletja. Pojem, ki so ga takrat številni italijanski mediji razširili na fašizem.
Vzklikanje fašizmu in dvignjene roke
Čemu ta dolgi uvod o Gianfrancu Finiju? Nujno je potreben za pravilno predstavitev Giorgie Meloni, mlade voditeljice stranke Bratje Italije (Fratelli d'Italia, FdI), ki ne skriva svojih stališč o polpretekli zgodovini. Dlje od obsodbe nacizma ni nikoli prišla, beseda fašizem ji nekako ne gre iz ust. Je pa jasno viden v njenih stališčih in njeni politični usmeritvi.
Tudi tu je vredno začeti z nekaterimi cvetkami. Carlo Fidanza, vodja poslancev stranke FdI v Evropskem parlamentu, je od ponedeljka v preiskavi zaradi prepovedanega financiranja stranke; njegovega stanovanja niso preiskali, ker ga kot evropskega poslanca ščiti imuniteta, pač pa so opravili hišno preiskavo pri njegovem sodelavcu Jonghiju Lavariniju. Na dan lokalnih volitev je spletni portal Fanpage objavil posnetke volilne kampanje stranke Melonijeve, kjer je veliko vzklikanja fašizmu, dvigov roke v fašistični pozdrav, nostalgije po Mussoliniju in Hitlerju, rasističnih gesel. V letu 2020 pa je televizijska oddaja Report objavila podatek, da je FdI stranka z rekordnim številom aretiranih zaradi pripadnosti 'Ndrangheti, mafijski organizaciji v Kalabriji.
Zagnala se je celo proti družbi Disney, češ da v filmu Ledeno kraljestvo 2 promovira homoseksualen odnos med otroki
To so le zadnji primeri. Pred tremi leti se je Melonijeva zagnala proti družbi Disney, češ da v filmu Ledeno kraljestvo 2 (Frozen 2) promovira homoseksualen odnos med otroki, obsodila pa je tudi egiptovski muzej v Torinu, da promovira islamsko vero in diskriminira kristjane; iz muzeja so odgovorili, da je šlo samo za promocijo egiptovske kulture v arabskem jeziku. Melonijeva verjame v teorijo zanikovalca holokavsta Gerda Honsika, da imajo množične migracije iz Afrike v Italijo namen: da uničijo italijanski narod. Zahtevala je tudi obnovitev državnega praznika 4. novembra, dneva zmage v prvi svetovni vojni, češ da povezuje ljudi, medtem ko je prepričana, da 25. april, dan zmage nad nacifašizmom, in 2. junij, dan republike, prebivalstvo ločujeta.
Vračanje v preteklost
Stranka Bratje Italije je nastala leta 2012, ko je razpadla koalicijska stranka Ljudstvo svobode, v kateri je Silvio Berlusconi povezal Nacionalno zavezništvo, nekaj majhnih sredinskih strank, ostankov nekdanje Krščanske demokracije ter svojo stranko Naprej, Italija! v volilno zavezništvo skupaj s Severno ligo, ki je ostala samostojna stranka. Z nastankom vlade Maria Montija novembra 2011 je začelo Ljudstvo svobode razpadati. Berlusconi je namreč Montija podprl, desno krilo njegove stranke pa ne. Tako se je oblikovala nova desno usmerjena stranka, ki je za svojo predsednico izvolila mlado povzpetnico Giorgio Meloni, sicer že ministrico zadnje Berlusconijeve vlade. Takoj je postalo jasno, da gre za obnavljanje postfašistične stranke, ne take, kakršno je z velikimi napori oblikoval Gianfranco Fini, ampak je to stranka trde roke, z vzklikanji fašističnih gesel in dvigovanjem rok v fašistični pozdrav.
Program, ki ga je v teh letih oblikovala Giorgia Meloni, je že od začetka močno zaudarjal po fašizmu. Navsezadnje v Evropi vodi Stranko evropskih konservativcev in reformistov, ki jo sestavljajo španska frankistična stranka Vox, skrajno desno Bolgarsko nacionalno gibanje in vladajoča poljska stranka Zakon in pravičnost (PiS). Skratka, smetana evropske skrajne desnice. Dobre odnose ima tudi z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom. Vsaj dvakrat letos se je z njo srečal tudi slovenski premier Janez Janša; povabil jo je na Blejski strateški forum, pred tem pa se je sestal z njo tudi v Bruslju v času priprav na slovensko predsedovanje Svetu EU. Takrat so v njegovem kabinetu pojasnili, da se je sestal z voditelji vseh evropskih političnih skupin in strank.
V političnem boju že od mladosti
Giorgia Meloni je bila rojena 15. januarja 1977 v Rimu. Pri 15 letih se je pridružila podmladku MSI in se s politiko s skrajno desnim predznakom ukvarjala tudi v času srednješolskega učenja jezikov, ki ga je zaključila z odliko. Da se je med šolanjem lahko preživljala, je delala kot varuška, pa tudi kot natakarica v enem najbolj znanih rimskih nočnih klubov. Leta 2006 je bila izvoljena za poslanko, sočasno je delala kot novinarka, dokler ni bila dve leti kasneje imenovana za ministrico za mladino. Leta 2014 je kandidirala za poslanko v Evropskem parlamentu, a pogorela, prav tako kot s kandidaturo za rimsko županjo dve leti kasneje. Z izvenzakonskim partnerjem, televizijskim novinarjem, imata hčerko.
Njen politični in socialni program ne dopušča dvomov. Nasprotuje zakonu, ki kaznuje rasizem in fašizem, nasprotuje istospolnim zvezam in ukrepom za preprečevanje homofobije, želi spremeniti člen ustave, ki priznava istospolnim zvezam status družine, nasprotuje podelitvi državljanstva otrokom priseljencev, ki so rojeni v Italiji, je odločno proti sprejemanju migrantov in večkulturni družbi, podpira gradnjo pregrad proti priseljencem, zahteva zakonske omejitve za gradnjo mošej in prepoved nošnje ženskih oblačil, ki so značilna za islamski svet. Kar zadeva italijansko družbo, pa se zavzema za tradicionalno družino, povečanje rodnosti, brezplačne otroške vrtce in 80-odstotno plačan materinski dopust do otrokovega šestega leta starosti. Skratka, jagodni izbor predlogov za oblikovanje tradicionalne družbe prve polovice prejšnjega stoletja.
Spopad na skrajni desnici
Njen politični vzpon v času, ko ji ankete napovedujejo, da bi bila v primeru parlamentarnih volitev FdI prva stranka v Italiji, je posledica spleta okoliščin v desnem političnem taboru. Prva je zaton Berlusconija, ki je predvsem zaradi starosti izgubil vlogo voditelja desne sredine v Italiji. Na volitvah leta 2018 je namreč njegovo stranko prehitela Salvinijeva Liga. Matteo Salvini je s svojo stranko naraščal ves čas, ko je bil v vladni koaliciji z Gibanjem 5 zvezd dejansko najmočnejši minister (za notranje zadeve), na evropskih volitvah leta 2019 je bila Liga prva stranka s skoraj 35 odstotki, Melonijeva pa je zbrala le nekaj več kot šest odstotkov. Potem pa je vlada v Italiji padla, Gibanje 5 zvezd je oblikovalo večino z Demokratsko stranko, Salvini je bil potisnjen v opozicijo in na desnici se je začela tekma med njim in Melonijevo. FdI je stalno rasla in Liga padala, tako da sta se stranki približali, vsaka je po anketah trenutno na okoli 20 odstotkih. Februarja letos je bila oblikovana vlada, ki jo vodi Mario Draghi, vanjo je Liga vstopila, Melonijeva pa je postala edina opozicija; okoli sebe je zbrala vse, kar leze in gre, tudi protestnike proti zaporam zaradi pandemije, ki še vedno pretresa Italijo. Uveljavitev v prvem krogu lokalnih volitev v nedeljo je bila na dlani. FdI je v številnih mestih prva stranka.
Vse to je lahko počela, ker je povsod v opoziciji. Prihodnjo nedeljo jo čaka prva prava preizkušnja. Kandidat desne sredine za rimskega župana Enrico Michetti je njen človek. Največ osebnih glasov med kandidati FdI za mestni svet v prestolnici pa je prejela Rachele Mussolini, sestra prej omenjene Alessandre, ki nosi ime po svoji babici, ženi diktatorja Benita. Michettija formalno podpirata tudi Berlusconi in Salvini, ampak izbrala ga je ona. To je izreden izziv. Če bo izvoljen, se bo moral soočiti z dejstvom, da je Rim težje upravljati kot Italijo ter da so se zadnji trije župani opekli in klavrno s koncem mandata končali svojo politično kariero in s seboj v grob potegnili tudi lastno stranko. Če bo poražena, bo to prvi resnični poraz v njeni karieri.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
