Še pred kakim letom dni je bila zgolj učiteljica, prevajalka in gospodinja. Zdaj je gonilo demokratične revolucije, ki poteka v desetmilijonski Belorusiji. Svetlana Tihanovska je postala obraz beloruskega upora proti "večnemu" predsedniku Aleksandru Lukašenku. Na kocko je postavila vse - usodo dveh otrok, soproga Sergeja, ki ždi v zaporu v Minsku, in sebe. Vsaj otroci in ona sama so na varnem, v samoizgnanstvu v Litvi.
Predsednik Belorusije Aleksander Lukašenko: "Breme predsednikovanja bi jo, revico, zlomilo"
Brez svobodne Belorusije tudi EU ni svobodna
V sredo je 38-letna Tihanovska (njen priimek v ruščini, ki je v nekdanji sovjetski republiki uradni jezik, izgovarjajo Tihanovskaja) prejela nagrado Saharov, ki jo podeljuje Evropska unija za svobodo misli. Prejela jo je v imenu vseh privržencev beloruske opozicije, ki vsako nedeljo preplavijo ulice prestolnice Minsk in drugih mest, tvegajo aretacijo in trpinčenje v Lukašenkovih zaporih. "Brez svobodne Belorusije tudi Evropska unija ni popolnoma svobodna," je dejala in svet zaprosila za nadaljnjo podporo boju beloruskega naroda za demokratično in svobodno Belorusijo. "Evropska unija mora biti bolj pogumna pri podpiranju Belorusije zdaj in ne enkrat v prihodnosti. Podpirati človekove pravice in demokracijo ni vmešavanje, ampak dolžnost vsake spoštovanja vredne države. Vaša solidarnost in glas sta pomembna, a dejanja so tista, ki štejejo," je dejala. Predsednik Evropskega parlamenta David Sassoli, ki ji je predal nagrado, je v uvodnem nagovoru poudaril, da se EU zaveda, kaj se dogaja v Belorusiji, in da vidi njihov pogum, trpljenje ljudi, nasilje ter prizadevanje in odločnost za vzpostavitev demokratične in svobodne države. "To nas navdihuje," je povedal.
Toda nagrade so eno, kruta resničnost pa drugo. Združena Evropa se še dobro spomni Ukrajine, kjer se je pred dobrimi sedmimi leti dogajalo podobno. Ta država, prav tako kot Belorusija nekdanja sovjetska republika, se je preveč približala EU in plačala visoko ceno, ko se je pod pritiskom Moskve nameravala oddaljiti od Bruslja. Protesti na osrednjem kijevskem trgu Majdan so se po dolgih tednih stisnjenih pesti in šotorjenja sprevrgli v nasilje, ki je zahtevalo na desetine življenj. Rusija je marca leta 2014 anektirala Krim, še pred tem pa osovraženemu ukrajinskemu predsedniku Viktorju Janukoviču dala politično zatočišče. Svetovna skupnost je proti vodilnim ukrajinskim politikom uvedla sankcije, a vse skupaj ni vplivalo na dogajanje. Država je razdeljena in ves čas v nekakšni zamrznjeni državljanski vojni.
Podcenjevanje žensk
Podobno se zdaj dogaja v Belorusiji, le da so razlog za proteste avgustovske volitve, po mnenju analitikov vsej prej kot svobodne in poštene, kaj šele demokratične. Zmagovalec naj bi bil, že šestič zapored, nekdanji šef kolhoza Lukašenko, prejel naj bi bil okoli 90 odstotkov glasov, glavna protikandidatka Tihanovska komaj desetino. Toda ... Vsi prvotni Lukašenkovi protikandidati so zaradi takšnih in drugačnih obtožb pristali za zapahi ali bili drugače onemogočeni.
Svet gleda, a ne ukrepa
Visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice Michelle Bachelet je v začetku decembra opozorila, da se razmere v Belorusiji na področju človekovih pravic poslabšujejo. Izpostavila je množične aretacije, tudi novinarjev, in številne obtožbe o mučenjih. Na zasedanju Sveta ZN za človekove pravice v Ženevi je povedala, da se od nujne razprave o Belorusiji v svetu ZN v septembru razmere v Belorusiji niso izboljšale, temveč se še poslabšujejo, še posebej, kar zadeva pravico do mirnega zbiranja.
To je bilo tudi vse.
A na videz krhka Svetlana je šla v boj. Zbrala je potrebnih sto tisoč podpisov, da je lahko maja vložila kandidaturo za predsednico. Ob njej so stale druge ženske, kar je bil za Lukašenka skoraj sramotilni udarec. "Naša ustava ni za ženske. Naša družba ni dovolj drzna, da bi izvolila žensko. To je zato, ker ima predsednik po ustavi v rokah veliko moči," je rohnel.
Napaka. Tri ženske, življenjske oziroma poslovne partnerice prepovedanih kandidatov, so združile moči in napovedale svoje kandidature. Svetlana Tihanovska, žena blogerja Sergeja Tihanovskega, ki je zaradi svojih kritik režima pogosto navzkriž z oblastmi, Veronika Cepkalo, žena politika Valerija Cepkala, in Maria Kolesnikova iz ekipe, ki je skrbela za volilno kampanjo politika Viktorja Babarika. Maria Kolesnikova je članica volilne ekipe Viktorja Babarika, ki mu centralna volilna komisija ni dovolila registracije kandidature in ga je obtožila skrivanja premoženja in finančnih nepravilnosti, zaradi suma finančnih zločinov je bil tudi aretiran, Veronika Cepkalo pa je žena Valerija Cepkala, nekdanjega veleposlanika v ZDA, ki mu je volilna komisija prepovedala zbiranje podpisov, potrebnih za kandidaturo. Potem jih je bilo vse več in več. Svetovni splet so preplavile fotografije pogumne "nežne" trojice - Tihanovske s stisnjeno pestjo, Kolesnikove z nakazanim srcem in Cepkalove z znakom V za zmago. Lukašenko ni bil tiho, dogajanje je komentiral z besedami, da spoštuje ženske, vendar po njegovem družba ni dovolj zrela, da bi glasovali za žensko. "Breme predsednikovanja bi jo namreč, revico, zlomilo."
Nezlomljive dame
Hudič za Lukašenka je, da se te ženske niti slučajno niso zlomile. Še več, proteste vodijo ženske. Ne samo tiste, ki so na fotografijah, temveč na tisoče onih, ki se borijo proti zadnjemu evropskemu diktatorju, kot v medijih naslavljamo Lukašenka. Ena od sočlanic opozicijskega sveta, Olga Kovalkova, je prebegnila na Poljsko, drugo, še bolj znano 38-letno flavtistko Marijo Kolesnikovo, ki bi lahko v miru živela v Nemčiji, so septembra aretirali na belorusko-ukrajinski meji. Takrat so letele nasprotujoče informacije, ki še zdaj niso čisto pojasnjene. Najbolj znana je, da je raztrgala svoj potni list v poskusu, da je ne bi izgnali iz Belorusije.
Tihanovska je v ekskluzivnem intervjuju za oddajo Globus slovenske RTV povedala marsikaj. "Nikoli si nisem predstavljala, da bom kandidirala za predsednico. Kandidirati v takih okoliščinah je seveda zelo čudno in nenavadno za demokratične države, toda to je naša zgodovina, zgodovina Belorusije, moramo spremeniti režim … Imamo, kar pač imamo," je dejala. O vplivu velikega medveda, torej Rusije in njenega predsednika Vladimirja Putina, pa: "Rusija je naša soseda. Vedno bomo skupaj, enako kot z Ukrajino, Litvo, Poljsko in Latvijo, z drugimi sosedami. Seveda bi bilo za Beloruse veliko bolje, če bi Kremelj podprl ljudstvo, vendar tega ni storil, podprl je Lukašenka. A to se je zgodilo na začetku, tik po volitvah. Mislim, da je Kremlju že jasno, da protestno gibanje ne bo zamrlo, ljudje bodo vztrajali. Lukašenko je politično bankrotiral. Jasno je, da ni politično pravilno, zaradi prihodnosti ni modro, da ga še naprej podpirajo. Ruska retorika se spreminja. Z Rusijo še nisem imela uradnih stikov, a ves čas poudarjam, da si želimo govoriti z Rusi, s svojimi sosedi. Nismo proti Rusom, nismo proti Vzhodu, smo le proti posamezniku, proti diktatorju. Rusija se ne sme vpletati v naše notranje zadeve, ne sme podpirati Lukašenka. Če je Lukašenko res naš vodja, naš predsednik, mu pustite, da sam uredi stvari v državi."
Če Tihanovske ne sprejme Putin, pa so jo številni evropski državniki. Zagotovo je bolj zaželena sogovornica v Bruslju, Berlinu, Dunaju in drugih prestolnicah kot pa v Minsku ali Moskvi. Lukašenko pa čaka, da se revolucionarji utrudijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
