(PORTRET TEDNA) Tiha voda proti vulkanu

Danes, ko Američani praznujejo svoj največji praznik, dan neodvisnosti, bodo imeli priložnost videti dva povsem različna obraza politike: gobezdavega in brezobzirnega Donalda Trumpa, ki bo (skoraj gotovo brez zaščitne maske) v nagovoru ljudstvu rohnel in hkrati hvalil samega sebe, in Joeja Bidna, tihega in umirjenega, ki bo imel masko na obrazu in se bo vedel skrajno zadržano. Enega od njiju bodo čez skoraj natanko štiri mesece, 3. novembra, izbrali za predsednika Združenih držav Amerike.
Kandidatov, ki bi imela manj skupnega ter bi bila kot ogenj in voda, v zgodovini ameriških volitev ni bilo veliko. Jasno, zmeraj so pogledi demokratov in republikancev različni, a so v vsaj kakšni točki podobni. Biden se s Trumpom ne strinja o ničemer in seveda velja še bolj obratno. Druži ju samo ena stvar - ne glede na to, kateri od njiju bo 20. januarja prihodnje leto prisegel v Washingtonu, bo s tem postal najstarejši predsednik ZDA na dan prisege. Trump ima 73 let, Biden jih bo kmalu po volitvah dopolnil 78.

Zaspani Joe ne gre med ljudi

Predvolilni čas v ZDA še nikdar ni bil bolj nenavaden kot v času pandemije koronavirusa in to se kaže tudi pri predsedniških kampanjah. Trump je znova zagnal tipičen ameriški način pridobivanja volivcev, torej velika javna zborovanja, a se spotaknil že ob prvo stopnico, na shodu v Tulsi. Njegovi sodelavci so bombastično napovedovali, da se bo dogodka udeležilo milijon ljudi, prišlo jih je komaj deset tisoč. Vse skupaj so zakuhali mladi, ki so na družbenih omrežjih rezervirali na tisoče vstopnic, četudi seveda niso imeli nobenega namena priti v Oklahomo. Biden se je po drugi strani prav zaradi nevarnosti širjenja okužb odrekel zborovanjem in bo volivce nagovarjal predvsem po svetovnem spletu. "Zaspani Joe", kot mu poniževalno pravi Trump, si je s tem seveda nakopal nove kritike skrajnih republikancev, a v teh nepredvidljivih časih, ko ZDA krepko vodijo po številu okuženih in mrtvih zaradi bolezni covid-19, je njegova odločitev naletela na razumevanje na obeh političnih polih.
To kažejo tudi zadnje javnomnenjske raziskave: Bidna na nacionalni ravni podpira 50 odstotkov ljudi, Trumpa le 36 odstotkov. Toda še bolj pomembni so podatki za tiste zvezne države, kjer volivci tradicionalno nihajo med demokrati in republikanci. Zadnja anketa univerze Marquette kaže, da ima demokrat v Wisconsinu osem odstotnih točk prednosti pred Trumpom, marca in maja pa je vodil za tri odstotne točke. Biden vodi tudi v anketah Pensilvanije in Michigana in te tri države so bile leta 2016 ključne za zmago Trumpa proti tedanji kandidatki demokratov Hillary Clinton. Biden poleg tega vodi celo na Floridi in je zelo blizu Trumpu v Teksasu, ob tem pa drži prednost v vseh državah, ki jih je leta 2016 osvajala Clintonova. Če se bo ta trend ohranil, potem se Trumpu novembra napoveduje poraz zgodovinskih razsežnosti.

Ko spregovori Barack Obama

Biden se je za demokratsko predsedniško nominacijo potegoval že dvakrat, nazadnje leta 2008, ko ga je premagal Barack Obama, ki je bil kasneje izvoljen za 44. predsednika ZDA. Toda Biden je ob prvem temnopoltem predsedniku dobil tolažilno nagrado - postal je podpredsednik in karizmatičnemu Obami stal ob strani dva mandata. Med njima se je, tako trdita oba, razvilo tudi tesno prijateljstvo, kar se kaže še danes. Obama se je dolgo držal ob strani, junija pa končno tudi javno stopil na stran Bidna in mu pomagal v eni od akcij nabiranja denarja. Njegova javna podpora bo morebiti ključna; s svojo pojavo in priljubljenostjo lahko pritegne na volišča velik delež sicer politično zadržanih temnopoltih volivcev, ki so stopili skupaj in povzdignili glas po policijskem uboju Georgea Floyda v Minneapolisu 25. maja. Gibanje Črna življenja štejejo je pod geslom Ne morem dihati, kar so bile Floydove zadnje besede, medtem ko mu je belopolti policist dolgih osem minut in 46 sekund pritiskal koleno na vrat, mobiliziralo Američane vseh ras in prepričanj, hkrati pa se je razširilo tudi drugod po svetu. Vse skupaj že močno spominja na konec šestdesetih let prejšnjega stoletja in gibanje za državljanske pravice. Trump v nasprotju z Bidnom pomembnosti ljudskega besa ni prav ocenil in je nad protestnike vztrajno pošiljal policiste in pripadnike narodne garde. Da volivce, pa četudi večinoma nasprotnega političnega pola, vztrajno škropiš s solzivcem in nanje streljaš z gumijastimi naboji, zagotovo ni posrečena predvolilna poteza.

Brez vonja, barve in okusa

Ugibanja, kam bo šla predsedniška bitka v naslednjih mesecih, je veliko. Jasno je, da bo tempo diktiral Trump, a Bidnu ni treba drugega, kot da molči in pusti, da se nepremišljeni sedanji predsednik vse bolj zapleta v svoja protislovja. Biden bo medtem moral oznaniti, na koga računa na podpredsedniškem položaju. Skoraj jasno je, da bo to temnopolta ženska, s čimer lahko pritegne še nove volivke. Najpogosteje se omenjajo senatorka Kamala Harris, kongresnica Val Demings in nekdanja svetovalka za nacionalno varnost Susan Rice. Pri vsem tem pa ne gre prezreti, da so številni politiki, zlasti iz kroga zadnjega republikanskega predsednika Georgea W. Busha, javno napovedali, da ne bodo glasovali za Trumpa. Tako sta dejala tudi George Bush starejši, prav tako nekdaj predsednik ZDA, in skoraj legendarni general Colin Powell, junak zalivske vojne in kasneje zunanji minister ZDA.
Biden, ki celotno svojo kampanjo gradi na zapuščini zlate dobe Baracka Obame, je sicer na prvi pogled neškodljiv, a analiza njegovih stališč kaže, da je precej konservativen. Tipični sredinski kandidat, ki z ničimer ne grozi, da bi povzročil vihar na politični sceni ali ogrozil esteblišment. Je kot voda - brez vonja, barve in okusa. A morda prav zato v teh norih časih vsesplošnega populizma primeren, da postane 46. predsednik ZDA. Izkušnje s kriznim vladanjem že ima: Obama je prišel v Belo hišo v času gospodarskega zloma, bodočemu predsedniku se obeta zdravstvena in poleg tega še ekonomska kriza.