(PORTRET TEDNA) Zoran Milanović: Plebiscitarni triumf hrvaškega predsednika

Dosedanji hrvaški predsednik Zoran Milanović je v drugem krogu predsedniških volitev pometel z izzivalcem, formalno nadstrankarskim kandidatom Draganom Primorcem, ki pa je imel podporo vladajoče HDZ in premierja Andreja Plenkovića. V nedeljo je Milanović dobil plebiscitarnih 74,68 odstotka glasov ob sicer komaj 44-odstotni udeležbi. Ne glede na to je dosegel zgodovinski rezultat, ko gre za delež podpore na hrvaških predsedniških volitvah. Dodajmo, da je nekdanji šef hrvaške socialdemokracije (SDP) in hrvaški premier med letoma 2011 in 2016 pred petimi leti za svoj prvi mandat na Pantovčaku v drugem krogu premagal dotedanjo hrvaško predsednico Kolindo Grabar-Kitarović, prav tako iz HDZ, z le 52,7 odstotka zbranih glasov ob 55-odstotni volilni udeležbi.

Nadaljevanje težke kohabitacije

Na Hrvaškem se bo tako zavoljo lanske aprilske ​zmage HDZ na parlamentarnih volitvah (in tudi junija na evropskih), ko se je Plenković že tretjič zapored zavihtel na položaj šefa vlade na zagrebškem Griču, nadaljevala težavna kohabitacija med predsednikom in premierjem. Zdi se, da se bodo odnosi med tema dvema zagrebškima gričema še bolj zaostrili, čeprav je Milanović premierju takoj po volilni zmagi ponudil sodelovanje. Plenković je to ponudbo zavrnil kot zgolj "piarovsko gesto". Milanoviću za zmago niti ni hotel čestitati. Še več. Plenković je že tudi sporočil, da se ne on in ne predsednik sabora Gordan Jandroković ne bosta udeležila Milanovićeve svečane inavguracije, predvidene za sredino februarja po vsej verjetnosti na Markovem trgu, torej prav pred poslopjema vlade in sabora. V stranki HDZ so takšno odločitev po besedah Plenkovića sprejeli zaradi Milanovićevega "flagrantnega kršenja ustave". "Dogovorili smo se, zavzeli politično stališče. Ne bomo mu niti čestitali, ker menimo, da nima smisla. Zaradi flagrantnega kršenja ustave pa se ne bomo postavljali v absurdni položaj, da poslušamo Milanovića, ko prisega na ustavo, potem ko jo je večkrat kršil," je v izjavi za medije po seji predsedstva HDZ v začetku tedna dejal zagrenjeni Plenković. 

Očitek, da je Milanović večkrat kršil ustavo, ni iz trte izvit. Aprila je namreč želel kot predsednik države nastopiti na parlamentarnih volitvah in šele ustavno sodišče ga je moralo prepričati, da je to krištev najvišjega akta v državi. Milanović, ki mu je Primorac očital, da sploh nima nobenega programa, je v predvolilni kampanji zbijal ostre šale na račun prvakov najmočnejše hrvaške stranke. Tako je vsaj dokazal svojo retorično domišljijo, ko je premierja Plenkovića porogljivo imenoval za Plenkošenka, Jandrokovića za Njonja, torej mečkača, svojega protikandidata Primorca pa za Japajakala. Slednje, ker je Primorac v javnih nastopih ves čas uporabljal osebni zaimek jaz pa jaz. Zoranov šaljivi vzdevek bi morda lahko prevedli kot Jezpajezikalo. Edino televizijsko soočenje obeh kandidatov je sicer razkrilo precej arogantni Milanovićev značaj, čemur pa zmedeni Primorac ni bil kos. Recimo, ko mu je Primorac očital, da zavoljo osebnostnih lastnosti ne more biti predsednik, mu je Milanović hladnokrvno in stvarno odgovoril: "Ampak, človek, jaz sem predsednik!"

Odraščanje uličnega fakina

Milanović se je rodil v Zagrebu 30. oktobra 1966. Oče Stipe je bil komunist, vendar tesen prijatelj protagonistov hrvaške pomladi, z Mikom Tripalom in bratoma Veselica. Njegov ded Ante je bil znan partizan v Dalmatinski Zagori. Kljub temu ga je babica Marija Matasić brez vednosti staršev tajno krstila v cerkvi sv. Petra in Pavla z imenom Marijan. Odraščal je na divjem asfaltu zagrebške mestne četrti Trnje. Da se je lahko zoperstavil uličnim tolpam, je pet let treniral boks in postal pravi ulični fakin. Od tedaj je znan njegov mladostni vzdevek Basta, ki mu nekako pristaja novi Šaka s Pantovčaka, torej pest s Pantovčaka, Vse to izpričuje njegov borbeni značaj, cepljen z nizko toleranco. Treniral je še košarko in nogomet, rad je poslušal Azro, pa tudi beograjske bende, kot so Idoli in Električni orgazam. Na Pravni fakulteti v Zagrebu je postal eden najboljših študentov in dobil najprestižnejšo, rektorjevo nagrado. Pred politično kariero je imel kariero v diplomaciji, saj je bil svetnik v hrvaški misiji pri Natu in EU v Bruslju. V SDP se je vključil relativno pozno, leta 1999. Po smrti Ivice Račana leta 2007 pa je že postal predsednik stranke. Kot premier se ni znal spopasti z gospodarsko krizo, saj si ni upal začeti nujnih reform. Nekdanji finančni minister Slavko Linić mu je zategadelj očital "pomanjkanje delovnih navad in lenobo".

Slovenci ga ne pomnimo ravno po prizadevanjih za kar najboljše odnose med državama. Kot je nas je te dni spomnil neimenovani slovenski diplomat: "Milanovićevi prstni odtisi so po vsem škandalu arbitraže o meji med državama, ki je na koncu Zagreb zavoljo prisluškovalne afere ni hotel sprejeti. Milanović je še danes ponosen na to svojo rušilno vlogo. Tudi glavnega operativca v tej aferi Hrvoja Omrčanina je za nagrado imenoval za šefa hrvaške varnostno-obveščevalne službe (SOA)." Milanović sprva ni imel nič zoper arbitražni sporazum, ki ga je sprejela njegova predhodnica na čelu vlade Jadranka Kosor. Ko so na dan prišli prisluhi nedovoljenih pogovorov slovenske agentke in arbitra, pa je bil prvi, ki je arbitraži rekel ne. Že pred tem je leta 2013 tudi izigral na Mokricah podpisani memorandum o zaustavitvi hrvaških tožb proti Ljubljanski banki. Ampak to mu je uspelo, ker je bil memorandum spisan dovolj ohlapno oziroma nekakovostno, da so se dale najti luknje. Spomnimo pa se ga tudi, kako je v največji begunski krizi leta 2015 in 2016 pod njegovim premierstvom Hrvaška begunce z avtobusi in vlaki nenapovedano prevažala na slovensko zeleno mejo in jih nagnala čez. 

Sumljiva mednarodna izolacija

Morda njegova najhujša zunanjepolitična napaka pa se mu je primerila s proslulim "lex Perkovićem". Z njim je zaman skušal zavarovati agenta in morilca nekdanje Udbe pred ekstradicijo Nemčiji. Za nameček mu je tudi v tej zadnji kampanji Plenković upravičeno očital laž, da želi njegova vlada v Ukrajino poslati hrvaške vojake. Sploh je Milanovićeva težava, da nekako sledi levičarskemu populizmu, v katerem pa napada tudi resnične levičarje. Enemu od najboljših hrvaških kolumnistov in esejistov Borisu Dežuloviću je, denimo, očital, da se mu gnusi Hrvaška, in mu zabrusil, naj raje konča fakulteto.  

Pa vendar. Ko je leta 2020 Milanović postal predsednik, bi kdo zavoljo njegove prirojene ekstravertiranosti in ne nazadnje levičarskega pedigreja pričakoval, da bo rado viden gost v evropskih prestolnicah. Vendar ne. Mogoče je mednarodne visoke politike zmotilo, da je o Bosni in Hercegovini kot hrvaški predsednik imel zelo nacionalistične zamisli, vredne prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, ki ga je zgolj smrtonosna bolezen rešila pred obtožbo v Haagu. Od tod Milanoviću vzdevek, da je zgolj Popfranjo. Tudi njegovi pomisleki, ki so bolj kot ne emocionalno hipni o vojni v Ukrajini, doživljajo privzdignjene obrvi po Evropi.

Milanovića kot hrvaškega predsednika nihče nikamor ne povabi. Tudi k njemu razen slovenske predsednice nihče ne pride na obisk. Kar je sam potoval v tujino, če smemo malce pretiravati v njemu lastnem stilu: najdlje je bilo do Mostarja.