Biti v Berlinu te dni, ko vse praznuje obletnico padca berlinskega zidu, in na predvečer jubileja v nekdanjem disidentskem gledališču Vzhodnega Berlina Teatru Gorki prisostvovati predstavi mariborske Drame Medeja, je imelo še dodatno simbolno vrednost. Ni bila le mednarodna promocija slovenske kulture, ampak tudi potrditev umetnosti z druge strani železne zavese, neposrednih pričevalcev in žrtev hladne vojne. Mesto je bilo dobesedno preplavljeno z razstavami na prostem, pa tudi 3D-projekcijami, ki so priklicevale ozračje v letih 1989 in 1990. Na sedmih ključnih prizoriščih so se spomnili prelomnih dogodkov, ki so vodili v združitev obeh Nemčij.
30 tisoč ljudi je napisalo svoje želje, pričakovanja in razmišljanja o prihodnosti
Mesto kot razstavišče
Že v petek, dan pred uradnim velikim praznovanjem ob Brandenburških vratih, je bilo hrupno. Množice turistov so z zanimanjem opazovale dogajanje, nabito s simboliko in težo bližnje zgodovine. Najhujši simbol razklanosti, nehumanosti, človeške tragedije, in konca sveta, kot smo ga poznali dotlej, je ukleščen med dvema usodnima datumoma: 13. avgustom 1961 in 9. novembrom 1989, ko pride do padca zidu kot eminentnega civilnodružbenega dejanja. Kakšna je danes, po treh desetletjih od padca, percepcija dogajanja na kraju samem? Tragedija se je spremenila v magnet za turiste, tudi v bizarne turistične spominke v slogu ruskih kučem, vojaških kap in celo lisic. Tam okoli nekdanjega mejnega prehoda med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, znamenitega Checkpoint Charlieja, so razstavljeni trabanti, je razstava na odprtem, kos "originalnega" zidu, kjer se masovno fotografirajo turisti. Spomini na zid butajo v prišleke na vsakem koraku in stavek Ich bin ein Berliner (Jaz sem Berlinčan), ki ga je 26. junija 1963 izrekel tedanji ameriški predsednik John F. Kennedy, je preglasil vse druge slogane in politične izjave do danes.
Na eni od razstav si lahko na velikih plakatih ljudje preberejo imena vseh mrtvih, ki so skušali preko zidu priplezati na Zahod. Tudi zgodbe uspešnih poskusov bega je bilo videti in velikansko 360-stopinjsko projekcijo slikarja Yadegarja Asisija The Wall. Srhljivo je bilo tudi, kako je zid čez noč ločil sosede in svojce, saj je prepreka stala neposredno ob stanovanjski zgradbi. Sprva so skozi okna še skakali v zahodni del Berlina, kasneje so okna zazidali, stavbo porušili. Ali pa razgledni stolpi, s katerih so Zahodnoberlinčani pogledovali preko ...
Demokracija, svoboda, strpnost
Evropa se mora zavzeti za demokracijo in svobodo, za človekove pravice in strpnost, je na sobotni slovesnosti ob obletnici padca zidu izpostavila nemška kanclerka Angela Merkel. Te vrednote je po njenih besedah "treba vedno živeti in vedno znova braniti". Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier pa je pozval ZDA k spoštovanju namesto egoizma in s tem poslal sporočilo ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, ki je sicer čestital Nemcem.
Fantomska, izolirana enklava
Dobrih 155 kilometrov dolgi zid je osemindvajset let delil mesto Berlin, njegov avtor je bil vzhodnonemški voditelj Walter Ulbricht, njegov boter pa je bil sovjetski voditelj Nikita Hruščov. V začetku so ga postavili le 45 kilometrov, drugod so napeljali bodečo žico, ki pa je pozneje prav tako dobila kamnito podobo. Kot dopolnilo zidu so postavili še obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, nadzornimi vozili, opazovalnimi stolpi in službenimi psi, ki so ga skozi leta še obnavljali in nadgrajevali. V času, ko je zid delil Berlin, je umrlo najmanj 136 ljudi, ki so se želeli iz Vzhodne Nemčije prebiti na drugo stran meje. Zahodni Berlin je postal fantomska, izolirana enklava v sovražni državi. Ostaja spomin na zahodnoberlinskega župana Willyja Brandta, enega najglasnejših kritikov ZDA, kako 1. maja 1960 govori pred množico 750 tisoč ljudi na berlinskem Trgu republike in zahteva svobodo za vse - zlasti pa za prebivalce Vzhodnega Berlina.
