Ko se južni Slovani končno med seboj kaj dogovorijo, dogovorjeno zapečatijo z besedami: "Pa mirna Bosna!" Toda današnja nesrečna Bosna in Hercegovina (BiH) klofuta samo sebe. Pomagajo še sosedje, kljub temu da neki drugi bosanski izrek veli, da ti je sosed bliže od brata. In zategadelj Bosna skoraj nikoli ni mirna.
Seveda ta nemir v desetletjih in celo stoletjih nikoli ni imel enake intenzivnosti. Vendar je letos nemirno brbotanje vse hujše in vse bolj različno. Širi se iz mestec vse do dveh, treh nekakšnih notranjih bosanskih prestolnic - Sarajeva, Banjaluke in Mostarja. Pa šine preko Drine do Aleksandra Vučića, ki mu je Sava že naplavila medsebojno vroče mlaskanje Andreja Plenkovića in Zorana Milanovića. In ker pač gre za Bosno, veter strahove in vprašanja nosi celo z ukrajinskih ravnic.
Volilno leto
No, ena večjih nejevolj tiči v dejstvu, da je v BiH letos volilno leto. Toda vprašanje je, kako bodo predsedniške in parlamentarne volitve sploh izvedene, saj v Sarajevu za izvedbo slednjih še niso našli dveh milijonov evrov. Danes se za to načeloma izteka zadnji rok. So pa politične razmere v državi vse bolj slične tistim izpred tridesetih let s tedanjo krvavo vojno. Kajti danes se vodje Bošnjakov, Srbov in Hrvatov iz BiH na vse načine medsebojno etiketirajo in žalijo. Raja pa to resno vzame in ne uvidi, da v resnici ti liderji - kar se sliši fašistično - drug drugemu držijo štango.
Medtem rezultati popisa prebivalstva od lani kažejo, da je kilavi državi zmanjkalo milijon ljudi, kar pa liderjev ne moti pri skubljenju ozemelj domnevnih drugih. Zaskrbljenost posebne sorte izkazujejo Hrvati, bolje rečeno katoliki. Kajti resnica je, da so v BiH živeli Bosanci, dokler k njim ni vdrla Avstro-Ogrska. Tej je šlo na roko, da je lahko nacionalne napetosti spodbudila s proglasitvijo katolikov za Hrvate, pravoslavcev za Srbe, muslimanov pa za mohamedance. Še najbolj se je to dopadlo sosedom, ki so zaslutili možnost teritorialnih osvajanj. Ta slutnja se je ohranila do danes. Zavoljo tega je današnji uradni Zagreb spet začel ribariti v kalnem, menda zaskrbljen nad usodo katolikov v Bosni. Zagreb tako vse bolj ponotranja željo profašističnih, ustaških sil po lastni oblasti nad lastnim teritorijem, vsaj z ustanovitvijo tretje enitete. Ker drugo Srbi v Republiki srbski tako ali tako že imajo, ka-li? Oboji pa s ciljem, da to ozemlje v primernem trenutku zvlečejo čez Savo oziroma Drino, kakor komu drago.
Pravi in nepravi
Zadeve niso enostavne. Vodja bosanskih katolikov Dragan Čović, ki je že bil član državnega predsedstva, si je to funkcijo znova zaželel. Že dva mandata nazaj ga je sicer porazil "nekvalificirani Hrvat", vnovični favorit Željko Komšić. Vodje treh konstitutivnih narodov, poleg Čovića še Milorad Dodik in Bakir Izetbegović, si želijo funkcijo, da bi tako prikrili osebno bogastvo, nastalo na korupciji in lopovščini. Čović, podprt iz Zagreba, obnavlja stare obtožbe, kako so Komšića v državno predsedstvo pravzaprav zvito izvolili Bošnjaki, ki so v entiteti številčno močnejši, pa so si zato privoščili razkropitev glasov še za Hrvate. Nekaj sicer mora biti na tem, saj si Komšić nikoli, recimo, ni drznil obiskati Zahodne Hercegovine, nespornega dominiona HDZ-ja.
Tako bosanski HDZ zahteva spremembo volilnega zakona, ki je res zelo slab. Toda najbolj važna sprememba mu je, da bi z novim zakonom postalo zajamčeno, da člana državnega predsedstva izvoli le HDZ. Ne bo uspelo, saj za Čovića od treh Hrvatov nikoli nista glasovala niti dva Hrvata.
Komšića je svojčas podpiral tudi današnji predsednik Hrvaške Zoran Milanović. Ta, ki se zdaj z drugačnih osnov skupaj s hrvaškim premierom Andrejem Plenkovićem vmešava v zadeve sosednje države. In je Milanović napel vse sile zoper Komšića, češ da ta ni pravi Hrvat, še več, da je podkupljen ter izdajalec, ki menda počne vse, da bi Hrvate pregnal iz Posavine, Srednje Bosne in, neverjetno, tudi iz Zahodne Hercegovine. Komšiću meče pod nos, da je prvi sodelavec lažnivca Izetbegovića.
Nihče v BiH ne kapira Milanovićeve transformacije. Toda če vidimo, kako se na Hrvaškem mučijo s povezavami kriminala in politike, je jasno, da želi Zagreb pozornost od domačih težav preusmeriti vsaj v BiH. Tako Plenković in Milanović ne najdeta razumevanja eden za drugega, Hrvaška pa se spričo te krize razgalja in sramoti, kar si članica Evropske unije ne zasluži. Pri vsem tem pa se bosanski katoliki sploh ne zavedajo, kaj šele, da bi verjeli, da na Hrvaškem niti slučajno niso priljubljeni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
