Trump ostal brez svojega priljubljenega megafona

Bi Donald Trump sploh postal 45. predsednik Združenih držav Amerike, če ne bi bilo družbenih omrežij? Morda bi, a zagotovo je od vseh predsedniških kandidatov leta 2015 najbolje izkoristil moč novih medijev. S to prakso, zlasti s pisanjem kratkih sporočil na novičarskem omrežju Twitter, je nadaljeval vse do konca prejšnjega tedna. Takrat so mu zaradi preteklih nestrpnosti in spodbujanja sovraštva, ki je kulminiralo v napadu na ameriški kongres minulo sredo, pri čemer je umrlo pet ljudi, praktično vsi družbeni mediji (Twitter, Facebook, Instagram, Google, Spotify, Reddit, YouTube, Tik Tok, Pinterest in drugi) odrekli gostoljubje. Največji, med njimi na primer Twitter in Facebook, so mu preprosto zaprli uporabniški račun, drugi so dejavnosti odhajajočega predsednika, ki se bo prihodnjo sredo po porazu na novembrskih volitvah, ki ga ne priznava, poslovil od Bele hiše, krepko omejili. Trump naj bi bil, kot poroča dobro obveščen spletni portal Politico, zaradi tega, zlasti košarice Twitterja, ki je že prej njegova zapise pogosto označeval s tem, da gre za sporne trditve, besen kot ris.

Blokiran, odblokiran, blokiran

Pred dokončnim zaprtjem računa je Twitter najprej v sredo za dvanajst ur blokiral Trumpov račun, nato mu ga je v četrtek spet odprl, nakar naj bi bil predsednik spet kršil pravila, kljub jasnim opozorilom, da bodo nove kršitve pripeljale do zaprtja računa. Trump je podpornikom namreč v petek tvitnil, da jih nihče ne bo obravnaval nepošteno, in seznanil svet z odločitvijo, da ga 20. januarja ne bo na Bidnovo inavguracijo. "Ta dva tvita je treba brati v kontekstu širšega dogajanja v državi in kako lahko predsednikove izjave mobilizirajo različna občinstva, vključno s podžiganjem nasilja, kot tudi v kontekstu vzorca obnašanja v zadnjih tednih," je sporočil Twitter.

Trump je skušal sicer zaobiti dokončno zaprtje svojega osebnega računa @realdonaldtrump, tako da je tvital s predsedniškega računa @POTUS. Ta uporabniški račun, ki se prenaša s predsednika na predsednika, je bil pred tem - za razliko od časov Baracka Obame - praktično neaktiven. Trump je Twitter obtožil, da skupaj z njegovimi političnimi sovražniki vodi zaroto, cilj katere je, da utišajo njega in 75 milijonov Američanov, "velikih domoljubov", ki so volili zanj. Te tvite so nato uslužbenci Twitterja hitro izbrisali in pojasnili, da je tovrstna uporaba drugih računov z namenom zaobiti zaprtje lastnega računa v nasprotju z njihovimi pravili.

Svoboda izražanja in sovražni govor

Toda če so aktivnosti upravljavcev družbenih omrežij v delu javnosti naletele na odobravanje, češ da je Trump s svojim tvitanjem ustvarjal sovraštvo in nestrpnost, se zdaj zlasti v evropski politiki pojavljajo vprašanja, ali so Twitter in drugi ravnali pravilno. Najbolj kritična je bila včeraj nemška vlada. "Operaterji družbenih omrežij so odgovorni, da politična komunikacija ni zastrupljena s sovraštvom in spodbujanjem k nasilju, a svobodo izražanja kot temeljno pravico osnovnega pomena lahko omeji samo zakonodajalec, ne morejo ga omejiti zahteve podjetij," je dejal tiskovni predstavnik vlade Steffen Seibert. Dodal je, da zato kanclerka Angela Merkel meni, da je trajno zaprtje računov ameriškega predsednika problematično.

Tudi evropski komisar za notranji trg Thierry Breton se je zavzel za jasna pravila v digitalnem svetu. V prispevku za Politico je zapisal, da je v zadnjih dneh postalo jasno, da se ne moremo zanašati na družbena omrežja in njihovo razlaganje prava. "Izgredi v Washingtonu so dokaz, da močan, a nereguliran digitalni svet, ki spominja na Divji zahod, močno vpliva na temelje sodobnih demokracij. "Zato je treba določiti pravila igre in organizirati digitalni svet z jasnimi pravili, dolžnostmi in varovali. Znova moramo vzpostaviti zaupanje v digitalni prostor. Gre za preživetje naših demokracij v 21. stoletju."

Dialog hipokrizije kot naš vsakdan

"Največji spletni giganti so omejili možnost posameznikov in manjših - a še vedno pomembnih - socialnih omrežij in platform, da razširjajo svoje vsebine. A učinkovit prenos teh je za zdaj pomembno odvisen od infrastrukture, ki jo nudijo največji. Nekateri v svetu in pri nas menijo, da gre pri tem za cenzuro oziroma omejevanje svobode govora. Za ene torej bitka Davida proti Goljatu, za druge dobrega proti zlu sovražnega govora," ob tem razmišlja strokovnjak za ustavno pravo dr. Saša Zagorc s Pravne fakultete v Ljubljani. "V pravnem jeziku, ali človekove pravice učinkujejo horizontalno oziroma ali lahko zasebni subjekt krši človekove pravice drugega zasebnega subjekta? O vprašanju teoretiki veliko razpravljamo, a v pričujočem primeru gre za lažno dilemo iz več razlogov. Prvič, razmerja med vpletenimi podjetji so urejena z ameriško zakonodajo in pogodbenimi določili, ki jih seveda diktirajo največji. Na tej ravni bi lahko šlo za zlorabo monopolnega položaja gigantov, ki z izločanjem potencialne konkurence ohranjajo ta položaj. Neposredna dilema torej ni omejevanje svobode govora, ampak predvsem, kdo krši pogodbena in zakonska določila.

Drugič, družbeni pomen ključnih spletnih omrežij je že zdavnaj presegel okvire pogodbenega sodelovanja med ponudnikom in uporabnikom, ko slednji pritisne gumb Sprejmem splošne pogoje. Kljub verjetni vsebinski upravičenosti ukinitev uporabniških profilov, še zlasti množična, predstavlja določeno tveganje za svoboden dialog, če pristnih alternativnih oblik ni. Če parafraziram znani latinski pravni rek: Quod non est in Twitter, non est in mundo. Česar ni na Twitterju, ne obstaja. Posameznik kot politično bitje je impotenten z odtegnjenim dostopom do socialnih omrežij. Zato določena potreba po državni ali naddržavni regulaciji največjih spletnih ponudnikov v tem pogledu obstaja. A pot do tega je in bo težavna. Tretjič, paradoksalno je, da sedaj zagovorniki neomejene svobode govora zahtevajo regulacijo te svobode drugim, zagovorniki nujnega reguliranja te svobode pa lahkotno sporočajo, da se lahko spletni giganti povsem samostojno in brez posledic odločajo, komu bodo odprli pipico in komu zaprli. Dialog hipokrizije postaja naš vsakdan."

Etika, morala in družbena odgovornost

Na podobne pasti opozarja tudi dr. Jernej Amon Prodnik s katedre za novinarstvo ljubljanske Fakultete za družbene vede. "Absolutna in neomejena svoboda govora nikoli v zgodovini človeštva ni obstajala in po mojem mnenju ne bi smela obstajati. Jasno je torej, da te platforme ne smejo pustiti, da se na njih objavlja karkoli. Vendar smo v globoko protislovni situaciji, ker postajajo vedno bolj ekskluzivni arbitri javne razprave zasebne digitalne platforme z izjemnimi ekonomskimi interesi. Kot družba ne bi smeli dopustiti, da to vlogo igrajo kapitalistična podjetja, ki niso odgovorna nikomur in imajo sočasno skoraj monopolistično vlogo v digitalnem okolju. Kako razrešiti te dileme, bo po mojem mnenju določilo prihodnost demokracije. V dvajsetem stoletju so z razvojem množičnih medijev, ki lahko dosegajo milijone, postali osrednji moderator javne razprave novinarji - profesionalci z izobrazbo za to vlogo. Z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi so boljši od tega, kar se kaže kot krasni novi svet digitalnih platform. Nagovarjanje milijard ljudi namreč ni pravica, temveč privilegij, ki prinaša veliko odgovornost."

"Pravica do svobode izražanja je temeljna človekova pravica, ki pa ne pomeni pravice, da te morajo drugi poslušati. Prav tako ne daje pravice do uporabe poljubne platforme za posredovanje ali širjenje svojih mnenj niti ni pravica, da ti platforme morajo dati prostor za izražanje," pa pravi odvetnica Nataša Pirc-Musar, nekdanja informacijska pooblaščenka in novinarka. "Odnos med družbenim omrežjem in njegovim uporabnikom je v svoji osnovi pogodbeni odnos, v katerega stranki vstopata prostovoljno, vsaka s svojimi pravicami in obveznostmi. Ta dokument sicer navadno ne nosi naziva pogodba, ampak recimo pravila uporabe, pravila skupnosti ... Ali je v odnos vključeno denarno plačilo, je nepomembno. Uporabnik pač uporablja družbeno omrežje v zameno za nekaj drugega. Navadno osebne podatke ali pa marketinški dostop. V primeru kršitve pravil ima omrežje pravico pogodbeno razmerje odpovedati.

Družbena omrežja postavljajo pravila tudi na temelju etike, morale in družbene odgovornosti. To pomeni, da lahko regulirajo tudi objavo vsebin, ki same po sebi niso nujno nezakonite - prepoved golote odraslih na facebooku, na primer. Primerno je, da pogodba vključuje jasna pravila, kdaj se lahko odpove, pa tudi definiran pritožbeni postopek je dobrodošel. Menim pa, da bi moral imeti posameznik v primeru spora pravico do sodnega varstva, tako kot v primeru katerekoli pogodbe. Če se bo predsednik Trump odločil za tožbo družbenih omrežij, ki so mu izbrisala račune, in se bo pri tem skliceval na omejevanje svobode govora, bo končna sodba izjemno zanimiva. Če bo prišla do Vrhovnega sodišča ZDA, pa bo morda celo ena najbolj prelomnih na tem področju na svetu."