(UKRAJINSKI DNEVNIK) Ni popusta za begunce

Skozi Kijev sva danes potovala s kolegom domačinom. Ogledali smo si najbolj prizadete točke mesta, najinega vodiča pa so vznemirila dekleta, ki so veselo nakupovala v enem izmed priljubljenih trgovskih okrožij. Nepravično in nenavadno se mu zdi, da lahko v državi, ki je sicer velika, ne pa neskončna, obstajajo tolikšne razlike - nekateri vojno čutijo neposredno, drugi posredno in na določenih področjih življenja, tretji pa uspejo nanjo popolnoma pozabiti.

Ko je najin sogovornik z otrokom in partnerko lani februarja bežal v Lvov na zahodni strani države, kjer sva tudi midva s fotoreporterjem Robertom preživela velik del potovanja, se je čutil popolnoma nepripravljenega. Samo peljali so se, pravi, do Lvova pa so potovali cele štiri dni. Preseneča me, da so jih na varnih območjih Ukrajine čakale zasoljene cene hotelov -  v času bega ostalih državljanov so hotelirji na zahodu države svoje sobe dodobra cenovno zasolili. Na nek način to lahko razumem - vsakdo poskuša iz krize zase iztržiti najboljše. Se pa je po drugi strani boleče spomniti, da bi se tudi pri nas nemara zgodilo enako. Če bi napadli Ljubljano, bi Štajerci nabili cene. Naj žabarji plačajo. In seveda obratno! V času krize se vedno najdejo posamezniki, ki želijo zaslužiti. "Pa kakšna solidarnost, lepo vas prosim," je odbil najin dvom. A to ni vaja ali film, to je tvoje življenje, je sogovornik dejal, medtem ko smo mazali svinjska reberca v eni od kijevskih restavracij. In na svojem življenju seveda ne "šparaš". 

Danes v Kijevu ne rabiš varčevati pri kosilu, čeprav je bilo še pred letom dni popolnoma drugače. Kijev je bil mesto duhov, prepleteno z nadzornimi točkami in vojaškimi enotami. Trgovine so bile izpraznjene. Zdaj se najhujše dogaja na frontni črti, v središču prestolnice in države sploh pa je življenje precej "običajno", pravijo domačini. Obenem pa velja poudariti, da se meščani (razumljivo) prestrašijo tudi najmanjšega hrupa. Tudi zato najin prijatelj, sicer ljubitelj motorjev, po mestu več ne naganja svojega čoperja. Sluh meščanov se je v zadnjem letu sicer docela izostril - razločijo lahko različne ruske izstrelke in drone, alarmi pa jih večinoma ne poženejo v preplah. Še vedno sicer ne morem doumeti, kako hitro Ukrajinci popravljajo svoja mesta - morda nas podcenjujem, a zdi se mi, da v Sloveniji razne ceste in mostove (v mirnih časih) popravljamo več let. Tukaj pa so popolne ruševine v celostno infrastrukturo preoblikovali v manj kot letu dni. Vprašati se sicer velja, kakšna je kakovost te gradnje! V vsakem primeru pa je povedno, da pri obnovi le pomagajo ne plačani delavci, temveč tlakovce in opeke na razdejana območja prinašajo in nameščajo tudi lokalci.

Ogromno energije je v mestu usmerjene tudi v razkazovanje tistega, kar potrjuje uspešnost Ukrajine v boju proti Rusom. Po mestu so razstavljeni tanki, požgana vojna oprema in zaseženo orožje. Na hribu nad Kijevom, kjer stoji Spomenik domovini, pa so v muzeju oblikovali razstavo zaseženih ruskih predmetov. Ogledamo si tudi številne potne liste, ki jih je ukrajinska obramba zasegla ruskim vojakom. Na fotografijah opazimo obličja fantov, starih 18, 19, 20 let. S štrlečimi ušesi in golimi obrazi zrejo iz osebnih dokumentov. Resnično izgledajo, kakor da za očmi nimajo ene same konkretne misli, kot je to nemara očitno pri vseh dvajsetletnikih! Velik kontrast z videnim pa ustvarijo druga nadstropja muzeja, v katerih pokažejo, kaj so ruske sile zagrešile nad Ukrajinci. Ob teh prizorih se zdi, da niti ni važno, če so ruski mladeniči vedeli, kaj delajo in česa ne - to so zločini, tukaj ni dvojnosti, milosti, ni razumevanja. Slednjega niti ne rabi biti.

Zunanjemu opazovalcu se utegne zdeti zanimivo dejstvo, da podnapis v ukrajinskem muzeju niso subjektivni, temveč izredno eksaktni, suhoparni, neposredni. Rusov z besedami ne obsojajo in žalijo. Težko si zamislim, kako je biti v kleti pod svojim domov zaprt več kot 30 dni brez kakršnega koli znaka, da boš preživel, nato pa rusko opremo v muzeju razstaviti brez žaljivk in zasmehovanja. Tudi v kulturni kulturni sferi je opaziti izredno mero strokovnosti in treznega (četudi kritičnega) razmišljanja.