Vsi trije so umrli v ruskem napadu 7. novembra lani. Nekaj zadnjih trenutkov Adamovega življenja je njegova mama uspela posneti z mobilnim telefonom. Bila sta na sprehodu. "Ne snemi si kape, zeblo te bo," mu je dejala, sam pa je vseeno kapo snel z glave.
Uro pozneje so bili vsi trije doma in si pripravljali obrok. Takrat je ruska vodena bomba zadela njihovo stanovanjsko zgradbo. Skupaj z njimi je umrlo še šest civilistov, poroča BBC.
Sofijina mama Julija Tarasevič zdaj išče razloge, da bi še naprej živela. Brez večjega dela svoje družine, svoje sedanjosti in prihodnosti. "Ne vem, kako živeti naprej. To je pekel na Zemlji. V eni sekundi sem izgubila mamo, hčerko in vnuka," je za britanski medij povedala 46-letnica.
Z njo je tudi 60-letni mož Serhij Luščaj. Skupaj pogosto obiskujeta grob. "Obiskovala ga bova, dokler bova živa, ker naju to zares malo olajša," je povedala Julija. Vsakič, ko prideta na pokopališče, opazita nove grobove. "Pokopališče se širi z neverjetno hitrostjo," je povedala. Grobove padlih borcev sicer obeležujejo modro-rumene zastave.
Zaporožje je ves čas tarča ruskih napadov. Gre za strateško pomembno industrijsko mesto v bližini bojišča. Le okoli 55 kilometrov stran stoji največja jedrska elektrarna v Evropi, ki je že skoraj od začetka vojne pod nadzorom ruskih sil.
Na dan, ko se je zgodil usoden napad za Julijino družino, je klicala svojo hčerko. "Rekla sem ji, naj se pazi. Bombe so tega dne na mesto padale že od jutra. 'Hvala mati, ne skrbi. Z nama bo vse v redu,' mi je odgovorila Sofija," se spominja Julija, ki je bila takrat na službeni poti na zahodu države.
Njen mož Serhij je bil prav tako v s službi. Tudi on je poklical svojo hčerko, a ni dobil odgovora. Slišal je za napad na stavbo. "Hitel sem domov in celo pot molil, a je bila molitev zaman. Ko sem prispel, sem videl samo ruševine. Taval sem naokoli in iskal svoj balkon. Ne vem, koliko časa je minilo, dve, tri ure, in potem sem dojel, da ni več ničesar, tudi upanja ne," je povedal Serhij.
V dneh, ki so sledili, so uspeli izpod ruševin izvleči nekaj stvari. Med njimi tudi Sofijino skodelico iz porcelana, ki je ostala cela, ribico, s katero se je Adam igral v banji, in malo rdečo jakno, ki jo je nosil na svojem zadnjem sprehodu. Zdaj je to le še dragocen družinski spomin.
"Vsak večer, ko sem prišel iz službe, sem peljal Adama na sprehod. Zanimalo ga je nebo. Prst je uperil navzgor, mi pa smo mu razlagali. Rad je imel tudi ptice," se ga spominja dedek.
Bo vojne konec?
Julija je povedala, da je po začetku ruske invazije svojo hči Sofijo odpeljala na varno v Veliko Britanijo. Tam je bila prevajalka za ukrajinske vojake, ki so jih urili Britanci. A dolgo ni zdržala in se je vrnila v domovino.
Serhij in Julija sta komentirala tudi besede ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da bo vojna, ko bo prišel na oblast, hitro končana. "Rusija je vdrla v našo državo in uničila naše domove ter naše družine. Zato ne more biti govora o prekinitvi spopadov ali mirovnih pogovorih. Če bomo nenasitnemu Putinu pustili naša ozemlja in ne bomo maščevali ljudi, ki smo jih izgubili, ne bomo nikoli zmagali," je zatrdila Julija. Serhij pa je dodal, da je edini mogoč stik z Rusi na bojiščih. Številni tudi verjamejo, da bo Rusija, če bo prišlo do ustavitve spopadov, prej ali slej spet napadla. Oba menita, da se mora Ukrajina še naprej boriti.