(VEČEROVA EKIPA V UKRAJINI) Med ruševinami grabljati listje in pometati ceste

Bombardiranje Borodjanke, mesteca le nekaj deset minut vožnje iz Kijeva, se je pričelo marca lani. Ob osrednji severni cesti v prestolnici, ki vodi do tja, še vedno stojijo pogoreli ruski tanki. Uničena bojna vozila so simbol tega, kar se je zgodilo, pretežno pa v funkciji dviganja morale meščanov. Rusom se nikdar ni uspelo dokopati do središča glavnega mesta, čeprav so tudi tam napadli marsikaj, med drugim televizijski oddajnik (ki je ključen za razširjanje informacij), mostove in drugo cestno infrastrukturo.

Že leto dni išče svojo mačko

Mlajši moški pred eno od pogorelih stolpnic v središču Borodjanke še vedno poseda na modri klopci. Ko se je zgodil napad, je pograbil svojega psička in pobegnil, mlade mačke pa ni ulovil. Zdaj se vrača in jo kliče - morda pa se pojavi, upa. Pročelja blokov so popolnoma počrnela od ognja, nekatere stolpnice so presekane na pol. Pred rusko invazijo je imelo mirno mestece z eno samo veliko ulico - ki pa je strateško pomembna - približno 13 tisoč prebivalcev. V zračnih napadih so Rusi uporabili kasetno strelivo za uničevanje zgradb, največ pa so tolkli ponoči, ko bi bilo po domovih kar največ prebivalcev. Ljudje, živeči v teh stavbah, takrat v večini niso mogli pobegniti ali se izseliti. Tam so zgoreli, se zadušili, umrli ujeti pod ruševinami. Za njihovimi življenji je ostalo marsikaj, vseeno pa ne vse - po stanovanjih je opaziti redke kuhinje, lesa ni, tudi kopalnice so izpraznjene in brez pohištva. Prebivalci so ga kurili, druge vredne predmete so odnesli Rusi.

Ženske na ulicah Borodjanke - čeprav je večina zgradb porušenih ali vsaj dodobra načetih - še vedno grabljajo listje. Lokalne ceste, ki niso prilagojene teži tankov, so uničene. V obcestnih luknjah se nabirajo luže, ki so ob nizkih temperaturah zamrznile. Vseeno pa moški ulice pometajo in postopoma popravljajo. Po poteh tekajo izgubljeni psi in mačke, katerih lastniki so umrli ali pobegnili. Maja lani so uslužbenci državne službe za nujne primere iz sedmega nadstropja uničene stavbe rešili mačko, ki je tam brez hrane in vode preživela okoli dva meseca - postala je simbol nezlomljivosti ukrajinskega ljudstva. Morda se pojavi tudi mačka moškega, ki še vedno poseda pred uničenim blokom v Borodjanki.

Braniti se s kuhinjskim nožem

Na tleh stanovanj, po katerih hodimo, ležijo plišaste igrače, skodelice, kocke in čevlji. Nezalite sobne rastline so že zdavnaj povesile stebelca. V eni od dnevnih sob je prevrnjena novoletna smrečica. Skozi okno visi iz perila in odej narejena vrv, po kateri se je nekdo nemara spustil v globino. Samo sprašujemo se lahko, ali mu je uspelo pobegniti. Skozi drugo okno zre nekakšna plišasta punčka in opominja, da je tukaj nekoč bivala neka deklica. Zelo neprijetno se je sprehajati po teh prostorih, saj so videti kot naši slovenski domovi, po katerih hodijo tujci. Nihče nas ni povabil, pa smo vseeno tukaj. Človeka obhaja neprijeten občutek vsiljivosti. Intimni prostori brez oken in vrat so popolnoma razgaljeni in izpostavljeni. Dostopni so vsem, ki pridejo v mesto.

Ko se je ruski konvoj premikal skozi mesto, so Rusi streljali v vsako okno, povedo prebivalci mesta. V Borodjanki so ubili najmanj 200 ljudi. Nekateri prebivalci so se v jamah skrivali 38 dni, ob umiku napadalcev pa je v mestu ostalo le nekaj sto prebivalcev - 90 odstotkov jih je zbežalo. Tisti, ki vztrajajo, nadaljujejo življenje. Domačin Igor, ki ga srečamo pred njegovim domom, pravi, da so z družino pobegnili 1. marca lani. "Sedeli smo v kleti, zjutraj pa smo se odločili oditi," pojasni, medtem ko mu pri nogah leži psiček in kaže svoj goli trebušček. Ker je imel v hiši štiri ženske, pravi, ni mogel ostati - za obrambo je imel samo kuhinjski nož in to je res jalovo orožje. "Šli smo pač naprej, brez cilja, ruske sile so prihajale z desne strani naše hiše in po našem pobegu tukaj naredile svojo bazo, ker so se bale ukrajinske obrambe na drugi strani. Poskušali so nam ukrasti straniščno školjko," pove z nasmehom na obrazu in doda, da so Rusi očitno res reveži, če kradejo take osnovne nujnosti. Na eno od avtomobilskih garaž so zapisali, naj bodo prekleti tisti, ki si lahko privoščijo tako dobre avtomobile. "V steno naše domače hiše so naredili luknje za ostrostrelce, sicer pa so po vsem mestu pustili svoje simbole," pove Igor. Ob požgani policijski postaji in vseh porušenih ulicah so ruski podpisi sicer nepotrebni.

Ubiti znanci, ki so peli na koru

Čeprav je v Borodjanki umrlo veliko ljudi in je materialna škoda največja prav v tem mestu, je bilo človeških žrtev še več v Buči, kjer se je zgodil množični umor ukrajinskih civilistov in vojnih ujetnikov. Fotografski in video dokazi so se v medijih pojavili 1. aprila po umiku ruskih sil iz mesta, danes pa jih vidimo razstavljene v tukajšnji cerkvi - po navedbah lokalnih oblasti so v mestu odkrili 458 trupel, vključno z devetimi otroki.

Fotografije prikazujejo trupla civilistov z na hrbtu zavezanimi rokami in prevezanimi očmi. Ustreljeni so bili iz neposredne bližine, usmrtitve pa so se zgodile po hitrem postopku. Za cerkvijo je množično grobišče, ki so ga Ukrajinci nato odkopali in identificirali velik del ubitih. Pater Vasilij, ki je bil tukaj med obleganjem mesta in ob izkopu, pojasni, da je za verne, ki jih tukaj ni malo, ta čas velika preizkušnja. Še vedno se zatekajo v tukajšnjo cerkev in prosijo za pogovor. Poznal je ljudi, ki so bili ubiti - bili so njegovi sosedje, znanci, ki so peli v cerkvenem zboru. "Pet ljudi so Rusi takrat, ko so želeli pobegniti, ujeli in jih zaprli v klet. Tam so jih ubili," nadaljuje.

Tudi na obrobju mesta opazimo goro zgorelih vozil, v katerih so želeli pobegniti domačini. Ni jih uspelo. Večina jih je umrla zaradi strela v glavo, pove duhovnik. Ob izkopu trupel je bilo tukaj ogromno novinarjev, da bi posneli dokazni material. "Novinarje smo prosili, naj pridejo in fotografirajo. Samo iz Francije jih je bilo ob izkopu enajst," doda. Še vedno sicer potekajo analize - okoli deset žrtev še vedno niso identificirali, saj je proces zahteven. "Če kdo še išče svojce, naj pride in naredi DNK-test," poziva pater, ki ga vznemirja, da so vojni zločini druge svetovne vojne bili sodno obravnavani, zdaj pa se taki procesi še ne dogajajo. Ruske oblasti so sicer zanikale odgovornost - trdijo, da je Ukrajina ponaredila posnetke ali sama uprizorila uboje kot lažno operacijo. "Kako naj bi psa prisilili, da leži ob mrtvi ženski, ki je bila ubita na svojem kolesu, pa mi povejte vi," zaključi Vasilij.

Služba s pogledom na svoje pogorelo stanovanje

Med kijevsko ofenzivo je hudo škodo utrpelo tudi mesto Irpin v neposredni bližini Borodjanke in Buče. Ruske sile so zavzele letališče Hostomel na severu mesta, da bi olajšale napredovanje proti jugu. Mesto je obstreljevalo rusko topništvo. V Irpinu je sicer veliko število industrijskih proizvajalcev, med drugim produkcija opeke in materialov za toplotno izolacijo, kablov in izdelkov za ožičenje, tovarne pohištva ... Vse tisto, kar regija ob uničenju zdaj nujno potrebuje. Ob sprehodu najbolj pretresejo porušene stavbe, nekatere pa so do polovice še vedno naseljene. Ljudmila, uslužbenka v banki, s svojega delovnega mesta zre na svojo pogorelo stanovanje. Banka sicer ponovno deluje od maja, ko so se ljudje v to mesto začeli vračati, pove. Anton, moški, ki hiti med bloki, je kosilo jedel v cerkvi, večerjo pa bo obiskal v humanitarni jedilnici mesta. Tudi ta kontrast priča, da je služba v tem času za nekatere, ki opravljajo poklice nujne pomoči, še vedno dosegljiva, drugi pa se morajo zanašati na pomoč države in donacije.

Irpin je pred časom sicer obiskal tudi umetnik Banksy, ki je na steno porušene stolnice narisal znamenito balerino - zanimivo je, da je sliko slavnega umetnika nekdo nameraval odstraniti skupaj s steno. To mu ni uspelo, so pa delo preventivno zasteklili in (do neke mere) zaščitili pred nadaljnjimi tveganji. Na ulici ob sliki otroci popravljajo obtolčene in prestreljene avtomobile. To je lep, nasmejan prizor. Na obrobju Kijeva jih v tem času ni zelo veliko.